Tiskane izdaje
Bruselj – Z iztekom roka, v katerem bi Hrvaška in Slovenija morali narediti vse za izvršitev arbitražne odločbe, je pričakovano večje angažiranje evropske komisije pri iskanju poti iz slepe ulice.
Iz bruseljske palače Berlaymont so v zadnjega pol leta prihajala dvoumna znamenja. Uradno so črno na belem izrazili pričakovanje, da bosta strani uresničili odločbo, in najavili pripravljenost na posredovanje. Na drugi strani je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker septembra v pogovoru za šest evropskih časnikov, tudi za Delo, razlagal, da vpletanje evropske strani v arbitražni spor ne bi bilo modro in koristno. A svojemu prvemu podpredsedniku Fransu Timmermansu je konec novembra le naložil, naj kot posrednik deluje pri iskanju najboljše poti za izvršitev odločbe.
Negativne posledice
Bruselj naj bi se bolj angažiral po izteku počitnic. »Slovenska stran natančno spremlja, ali bo kaj storjeno neuradno. S slovenskega vidika bi evropsko komisijo že dan po izteku roka moralo začeti skrbeti, zakaj Hrvaška ni izvršila odločbe,« je pojasnil Thomas Bickl, strokovnjak z inštituta za politične vede na Univerzi Duisburg-Essen, ki je pred kratkim v zagrebški strokovni reviji Politička misao objavil odmevno znanstveno študijo o slovensko-hrvaškem mejnem sporu. V njej je med drugim opozoril na negativne posledice neizvajanja arbitraže na širitev EU.
Nemški strokovnjak, ki dela tudi v evropskem parlamentu, pričakuje, da bo Slovenija počakala nekaj tednov in ugotavljala, kako konkretno se bo odzvala evropska komisija. Bruselj bi se, denimo, lahko pozanimal v Zagrebu, kdaj in kako bo Hrvaška začela izvrševati arbitražno odločbo. »Če se v prvih dveh ali treh tednih po 29. decembru ne bo zgodilo nič, bo Slovenija naredila prve korake. Uradno bi lahko vprašala evropsko komisijo, ali so že v stiku z Zagrebom. Če bo odgovor negativen, bo v razmeroma kratkem času vložila tožbo pri sodišču EU v Luxembourgu proti Hrvaški.«
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker meni, da vpletanje evropske strani v arbitražni spor ne bi bilo modro in koristno. Foto: Peter Klaunzer/Keystone via AP
Slovenija že nekaj časa preučuje možnost, da bi Hrvaško tožila po 259. členu pogodbe o delovanju EU. V njem je predvideno, da članica, ki meni, da druga članica ni izpolnila obveznosti iz pogodb, lahko predloži zadevo sodišču Unije v Luxembourgu. Pred vložitvijo tožbe se evropska komisija lahko v treh mesecih izreče o zadevi. Njena pravna služba je že julija v prvi obravnavi zadeva ugotavljala, da ima meja med dvema članicama neposreden učinek na pravo Unije in da se sodišče EU utegne ukvarjati z izvrševanjem arbitražne odločbe v evropskem pravu.
Hrvaška ni Poljska
Metanje odnosa Hrvaške do arbitražne odločbe v isti koš s Poljsko po neuradnih ocenah ni utemeljeno. Varšava se je znašla v postopku v okviru 7. člena pogodbe o EU, ker s svojim ravnanjem na področju pravosodja spodkopava njegovo neodvisnost in krši načelo delitve oblasti. Kljub temu obstaja jasna povezava med pravom EU in arbitražo skozi hrvaško pristopno pogodbo, predvsem na področju ribištva. Poleg tega članice morajo izvajati mednarodno javno pravo. Tako pa da je hrvaški primer posredno lahko obravnavan v kontekstu (ne)spoštovanja vladavine prava.
Bolj oprijemljive posledice nespoštovanje arbitražne odločbe utegne imeti na prihodnje širitve. Tak postopek je namreč bil predviden kot zadnje sredstvo, v pristopnem procesu, denimo med Hrvaško kot članico v bilateralnih mejnih vprašanjih s Črno goro in Srbijo. »S slovensko-hrvaškim primerom se je odprlo več vprašanj. Kdo lahko reče, da glede arbitraže obstaja veliko tveganje. Nihče ne ve, kako se bodo države odzvale na odločitve ,« je opozoril strokovnjak Bickl. Zaradi tega da dvostranski spori, ki že tako niso povezani s pravom EU, ne bi smeli obremenjevati pristopnega procesa.
