Avstrija: azilanti nastanjeni v vsaki tretji občini

Maribor – V Avstriji je zdaj 85.000 prosilcev za azil, kar pri 8,4 milijona prebivalcev pomeni dober odstotek prebivalstva. Ker se je država odločila omejiti število azilantov na odstotek in pol prebivalstva, bodo po napovedih ministrice za notranje zadeve Johanne Mikl-Leitner letos sprejeli le še 37.500 prošenj za azil, na kar so se številni kritično odzvali.

Ministrica vztraja, da lahko osebe, ki so pribežale z vojnih območij, a so na poti v Avstrijo potovale skozi več varnih držav, obravnavajo kot ekonomske migrante. »Treba se je zavedati, da Avstrija ne leži na zunanji meji EU in zato gotovo ni prva varna država, v katero ti ljudje vstopajo,« je povedala ministrica. Avstrija je letos sprejela že 11.000 prošenj za azil.

Oskrbo prosilcev si delijo zvezna oblast in posamezne dežele. Te so odgovorne za organizacijo namestitev azilantov in prosilcev za azil, zvezna vlada pa jim povrne od 60 do 100 odstotkov stroškov za njihovo oskrbo.

Porazdelitev števila prosilcev za azil med zvezne dežele je določena glede na velikost zveznih dežel oziroma število njenih prebivalcev. Na Štajerskem, na primer, je 12.000 prosilcev za azil. Namestijo jih po posameznih občinah glede na razpoložljivost namestitvenih kapacitet, velikost občine, število njenih prebivalcev in podobno, so sporočili iz urada za socialo dežele Štajerske.

Od 40 do 110 evrov žepnine na mesec

Namestitvenih centrov za azilante je po državi več kot 700. To pomeni, da jih ima približno tretjina vseh občin. Veliko jih vodijo nevladne organizacije, z največjima Rdečim križem in cerkveno Karitas na čelu. Azilanti so nameščeni večinoma po penzionih, najetih stanovanjih, hotelih in podobno v manjših skupinah od deset do 40 oseb. Zaradi begunske krize in močnega povečanja števila prosilcev za azil so nove namestitvene centre uredili tudi v vojašnicah.

Obstaja pa tudi pet osrednjih sprejemnih begunskih centrov, ki jih upravlja država, ter prehodni centri, kjer sprejemajo in registrirajo pribežnike takoj po vstopu v državo. Največji begunski center je v kraju Traiskirchen južno od Dunaja, kjer je v nekdanji vojašnici prostora za več tisoč ljudi.

Za popolno oskrbo posameznega azilanta dežela plača upravitelju namestitvenega centra 19 evrov na dan, ta pa je dolžan poskrbeti za stroške namestitve in tri obroke na dan. Azilant pri tem prejme 40 evrov žepnine na mesec. Pri delni oskrbi dobijo centri prav tako 19 evrov na azilanta na dan, a pri tem plačajo azilantu 110 evrov za samostojno organizacijo prehrane. Če pa si azilanti sami organizirajo stanovanje, dobijo 120 evrov na odraslega na mesec ali 240 za družino plus 200 evrov na oskrbo za odraslega in 90 evrov za mladoletno osebo na mesec. Leta 2014 so za osnovno oskrbo 28.000 azilantov porabili približno 150 milijonov evrov, še navaja zvezno ministrstvo za notranje zadeve.

Tudi Avstrijci proti novim centrom

Ob uvedbi ponovnega nadzora na slovensko-avstrijski meji je avstrijska vlada septembra sprejela odločitev, da pri nadzoru meje in beguncev, ki vstopajo v državo, lahko sodeluje tudi vojska. Število na meji nameščenih vojakov se od septembra postopno povečuje, zdaj jih pri nadzoru sodeluje približno tisoč, ki tako kot policisti lahko preverjajo posamezne begunce. Po poročanju avstrijskih medijev se domačini s protesti upirajo predvsem vzpostavitvi novih nastanitvenih kapacitet za azilante, medtem ko proti uveljavljenim skupnostim večinoma ne protestirajo. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da proteste proti tujcem podpira predvsem desna politika pod vodstvom avstrijske svobodnjaške stranke, podatki kažejo drugačno sliko; večina nasprotovanja novim centrom prihaja od politikov največjih dveh strank, socialdemokratske in ljudske stranke. Tema namreč pripada največ županov, ki sledijo nezadovoljstvu najupornejših in najglasnejših občanov zaradi begunskih centrov ter jim nato v imenu celotne občine nasprotujejo.