Tiskane izdaje
Vrsto let je Neelie Kroes kot visoka evropska uradnica potovala po Evropi in velike korporacije opozarjala, da ne morejo »ubežati« predpisom Evropske unije. Nizozemska političarka se je vedno postavila na stran povprečnih državljanov, ki jih je motilo, da morajo plačevati račune, »medtem ko si kršitelji z dodatnim dobičkom polnijo žepe«. Kot evropska komisarka za konkurenčnost med letoma 2004 in 2010 je bila vodilna evropska izterjevalka in se je kar petkrat uvrstila na lestvico stotih najvplivnejših žensk revije Forbes.
A Kroesova je pri tem javnosti − pa tudi uradnikom evropske komisije na obveznih razkritjih − zamolčala svojo funkcijo direktorice podjetja offshore na Bahamih, karibski davčni oazi. Njena politika zaupnosti in davčna struktura privabljata tako multinacionalke kot tudi kriminalce.
Sodeč po dokumentih, ki jih je razkril Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), je bila Kroesova direktorica na Bahamih registriranega podjetja med letoma 2000 in 2009. Svoje direktorske funkcije pa ni razkrila, tako je po odvetniku sporočila medijem, ker podjetje nikoli ni delovalo. Odvetnik njeno prisotnost v evidencah podjetja, ki ga je ustanovil jordanski poslovnež in osebni prijatelj Kroesove, razlaga kot »spregled administracije, ki ni bil odpravljen do leta 2009«. Podjetje naj bi bilo ustanovljeno, da bi preučilo možnosti zbiranja sredstev za odkup premoženja ameriškega energetskega mogotca Enron, vrednega več kot šest milijard dolarjev. Kupčija nikoli ni bila sklenjena, podjetje Enron pa je kasneje potonilo v odmevnem računovodskem škandalu.
Emily O'Reilly, evropska varuhinja človekovih pravic, pristojna za preiskovanje domnevnih kršitev evropskih predpisov in postopkov, primera Kroes ni želela komentirati, je pa dejala: »Kadar kdo krši predpise, ponesreči ali kakorkoli drugače, pusti v javnosti negativen vtis, ki je veliko odmevnejši od kakršnegakoli pozitivnega protiukrepa, sprejetega kasneje.«
Podrobnosti o vpletenosti Neelie Kroes v omenjeno podjetje offshore so le eno izmed mnogih razodetij v na novo razkritih dokumentih, ki vsebujejo informacije o podjetjih s sedežem na Bahamih. Dokumente je tudi tokrat pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung in jih delil z ICIJ. 1,3 milijona datotek, izvzetih iz registra podjetij otoške države, navaja imena direktorjev in lastnikov več kot 175.000 bahamskih družb, skladov in fundacij, registriranih med letoma 1990 in 2016. ICIJ, Süddeutsche Zeitung in drugi medijski partnerji danes te informacije razkrivamo javnosti − tudi s prvim brezplačnim javno dostopnim spletnim registrom. V kombinaciji s podatki iz panamskih in drugih dokumentov offshore je to najobsežnejša javna podatkovna baza poslovnih subjektov offshore v zgodovini.
Novi podatki, prej nepoznani, ali pa se je o njih poročalo bolj malo, razkrivajo vpletenost nekdanjih ali trenutnih politikov iz Severne in Južne Amerike, Afrike, Evrope, Azije in z Bližnjega vzhoda v omenjena podjetja. V bahamski prestolnici Nassau je vpogled v dokumente podjetja mogoč le osebno. Državni spletni register ima v teoriji sicer isti namen, toda informacije v njem so pogosto nepopolne. Poleg tega je treba za pridobitev dokumenta posameznega podjetja odšteti deset dolarjev, kar je v nasprotju s predlogom mednarodnega združenja registrov podjetij, ki tovrstne pristojbine odsvetuje.
Danes razkriti podatki pa vključujejo osnovne informacije o podjetjih offshore: ime podjetja, datum njegove ustanovitve, fizični naslov in naslov za prejemanje pošte na Bahamih ter, v nekaterih primerih, direktorja podjetja. V osnovi so te informacije namenjene vsakodnevnemu poslovanju, v nekaterih primerih pa po njih posegajo tudi policija, detektivi in preiskovalci goljufij, ki tovrstne registre uporabljajo kot izhodišče za preiskave kršitev zakona.
»Registri podjetij so zelo pomembni,« pravi Debra LaPrevotte, nekdanja posebna agentka pri ameriškem zveznem preiskovalnem uradu FBI, katere delo je vključevalo tudi sledenje milijarde dolarjev vrednim podkupninam in iztržkom korupcije v davčnih oazah ukrajinskih, nigerijskih in bangladeških politikov. »Podjetja offshore pogosto igrajo vlogo posrednika, ki lajša postopek pranja denarja, nemalokrat pa so uporabljena zgolj za odpiranje bančnih računov, zato so dokumenti v registrih podjetij, ki lahko razkrijejo upravičenega lastnika, del dokazov.«
Svež vpogled
V primerjavi s panamskimi dokumenti z 11,5 milijona podrobnih elektronskih sporočil, pogodb, zvočnih posnetkov in drugih datotek, ki so bile v lasti ene same odvetniške pisarne, so podatki v bahamskih dokumentih bolj pusti. Novi podatki, denimo, ne razjasnijo, ali osebe, navedene kot direktorji bahamskih podjetij, podjetja resnično nadzirajo ali zgolj igrajo vlogo »najetih obrazov«, v njihovo delovanje pa niso vpletene.
V kombinaciji s panamskimi dokumenti pa podatki z Bahamov vendarle ponujajo svež vpogled v vpletenost politikov, kriminalcev, vodstvenih delavcev pa tudi bankirjev in odvetnikov, ki pripomorejo h gibanju denarja v poslih offshore.
Na novo razkriti dokumenti navajajo tudi imena 539 registriranih agentov − korporativnih posrednikov, ki posredujejo med bahamskimi oblastmi in strankami, ki želijo ustanoviti podjetje offshore. Med njimi je tudi znamenita odvetniška pisarna Mossack Fonseca, katere razkriti dokumenti so bili podlaga za nastanek panamskih dokumentov. Na Bahamih so ustanovili 15.915 poslovnih subjektov, kar je njihova tretja najbolj dejavna jurisdikcija, na določeni točki pa so bila pri njih najbolj prodajana prav bahamska podjetja.
Panamski dokumenti prikazujejo, kako je odvetniška pisarna Mossack Fonseca svojim strankam pomagala izkoristiti bahamske zakone o zaupnosti in preprečiti, da bi se njihovo ime pojavilo v javnih registrih, ter kako je podcenjevala globalno prizadevanje za davčno transparentnost.
Bahamski dokumenti pa razkrivajo tudi podrobnosti o vpletenosti premierov, ministrov, princev in obsojenih kriminalcev v davčne oaze. Na splošno lastništvo ali upravljanje podjetja offshore ni nezakonito, pogosto so za ustanovitvijo struktur offshore povsem legitimni poslovni razlogi. Toda strokovnjaki s področja transparentnosti pravijo, da bi morali državni uradniki svojo vpletenost v podjetja offshore v vsakem primeru razkriti.
Infografika: Delo
Med političnimi in vladnimi osebnostmi, omenjenimi v razkritih dokumentih, je tudi Carlos Caballero Argáez, kolumbijski minister za rudarstvo in energijo med letoma 1999 in 2001. V dokumentih je naveden kot predsednik in sekretar bahamskega podjetja Pavc Properties med letoma 1997 in 2008. Prav tako se pojavi kot direktor podjetja Norway, ki je bilo na Bahamih registrirano med 1990 in 2015.
Argáez je ICIJ povedal, da je imelo podjetje Norway v Miamiju bančni račun, ki je bil v lasti njegovega očeta. Sredstva na računu so se po očetovi smrti, kot pravi Argáez, porazdelila med sinove. V Miamiju je bilo tudi stanovanje v lasti podjetja Pavc Properties, s katerim pa je Argáez, kot trdi, odnose prekinil leta 2008, ko je prodal svoje delnice. Pravi, da se je, tako kot drugi, za Bahame odločil po nasvetu odvetnikov. Kakršnekoli konfliktne interese zavrača, podjetje pa naj bi bilo na Bahamih odprto v »davčne namene«.
O Neelie Kroes, nekdanji visoki evropski uradnici, je iz evidenc razvidno, da je bila od julija 2000 do oktobra 2009 direktorica podjetja Mint Holdings. Podjetje je bilo na Bahamih registrirano aprila 2000 in je še aktivno.
V odgovoru na vprašanja ICIJ, britanskega Guardiana in nizozemskih časnikov Trouw ter Het Financieele Dagblad je Kroesova priznala, da svoje vpletenosti v podjetje v izjavah o osebnih finančnih interesih leta 2004, ko je postala evropska komisarka za konkurenco, in v kasnejših izjavah, ko je nadaljevala delo na visokih uradniških položajih Evropske unije, ni navedla. Kot komisarka za konkurenco je delovala od novembra 2004 do februarja 2010, komisarka za digitalno agendo pa je bila od februarja 2010 do novembra 2014.
Predpisi Evropske unije zahtevajo, da komisarji navedejo vse svoje gospodarske interese za preteklih deset let, skupaj z vsemi vodilnimi, nadzornimi ali svetovalnimi položaji v podjetjih, ki se ukvarjajo s komercialnimi in gospodarskimi dejavnostmi.
Med direktorji podjetja Mint Holdings je bil še junija lani tudi jordanski poslovnež Amin Badr-El-Din, ustanovitelj podjetja UAE Offsets Group, ki se ukvarja z reinvesticijami iztržkov od prodaje orožja Združenim arabskim emiratom. Podjetje je v preteklosti pogodbeno sodelovalo z Lockheed Martin Corp., gigantom med proizvajalci orožij, za katerega je Kroesova lobirala, preden je zasedla položaj evropske komisarke za konkurenco.
Ko je bila imenovana za komisarko, je Kroesova svoj denar vložila v »slepi sklad« in prisegla, da se bo izogibala odločanju o podjetjih, v katera je bila v preteklosti vpletena. Medtem ko je njene nasprotnike skrbelo, da Kroesova ni usposobljena za poslovni svet, si je pridobila vzdevek Steely Neelie (Jeklena Neelie), ko je od podjetij, ki prirejajo cene in organizirajo nepravične monopole, terjala rekordne globe.
Zanimivo je tudi, da danes zaradi odločbe, ki razglaša, da je tehnološki mogotec Apple Irski dolžan 13 milijard evrov neplačanih davkov, kritizira svojo naslednico na položaju komisarke za konkurenčnost.
Petinsedemdesetletna Neelie Kroes je trenutno direktorica in članica uprave pri več podjetjih. Je tudi svetovalka Bank of America Merrill Lynch in podjetja Uber. Ostaja tudi vplivna članica vodilne nizozemske Ljudske stranke za svobodo in demokracijo. Zavrača vse kritike o svojih poslovnih dejavnostih, njen odvetnik pa pravi, da ni bila zaradi njih nikoli v navzkrižju interesov.
Izjavi za Evropsko unijo, v katerih je pozabila omeniti svojo vpletenost v podjetje Mint Holdings, sta bili po besedah njenega odvetnika podani »po lastni vesti« in »po najboljši vednosti«. »Predpostavka je bila, da po tem, ko podjetje ni bilo več potrebno, ni bila več njegova direktorica.«
»Gospa Kroes bo predsednika evropske komisije o tem spregledu obvestila in zanj prevzela polno odgovornost,« je še dodal njen odvetnik.
Po navedbah drugega direktorja Badr-El-Dina je bilo »podjetje Mint Holdings ustanovljeno z namenom odkupa mednarodnih energetskih sredstev, predvsem podjetja Enron. Posel je propadel konec poletja 2000.«
Če bi bil posel sklenjen, pravi Badr-El-Dinov odvetnik, bi podjetje postalo »vodilno plinsko podjetje, ki bi industrijo odvrnilo od nafte in premoga« ter v Evropi zmanjšalo vpliv ruskega energetskega monopola. O Badr-El-Dinovi vpletenosti v predlog za odkup Enronovega premoženja je že pisal New York Times, o povezavi Kroesove z morebitnimi posli pa še niso poročali.
Kot še pojasnjuje Badr-El-Din, je bila Kroesova na položaju direktorice podjetja Mint Holdings vse do leta 2009, ker »odgovorni odvetniki niso upoštevali navodil in prekinili njenega direktorstva. Ko je leta 2009 ta administrativna napaka prišla na dan, so jo nemudoma odpravili.«
Zahodna Švica
Bahame sestavlja 700 otokov, večina jih meri komaj kvadratni kilometer. S svojimi zakoni, naklonjenimi zaupnosti, ter nenaklonjenostjo deljenju informacij s tujimi vladami so si prislužili vzdevek »karibska zavesa«. Za Bahame se namreč že skoraj sto let zanimajo davčni uradniki po vsem svetu.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je ameriška družba za ugotavljanje notranjih zaslužkov IRS pod drobnogledom preiskovala Američane, ki so se davkom izogibali z računi v Švici in na Bahamih, ki so jih včasih prodajali kot »zahodno Švico«. Nadzor so dodatno poostrili v šestdesetih letih, ko so ameriški preiskovalci ugotovili povečanje zanimanja za Bahame med vodji kriminalnih organizacij. Skupni znesek ameriškega premoženja na Bahamih je med letoma 1973 in 1979 narasel za kar osemkrat. Po podatkih ene izmed raziskav je do konca sedemdesetih let »pritok denarja iz naslova kriminala in davčnih utaj« na Bahamih znašal 20 milijard dolarjev na leto.
Karibska državica je bila trd oreh. V tajnem projektu ameriške vlade, imenovanem Operation Tradewinds, so agenti družbe IRS obveščevalca plačali, da je vdrl v sobo bahamskega bankirja na obisku v Miamiju in odtujil njegovo aktovko, medtem ko je drug obveščevalec v bližnji restavraciji nič hudega slutečega bankirja zamotil z »žensko družbo«.
V aktovki je bilo pravo bogastvo − podatki o imetnikih 308 bahamskih bančnih računov, med katerimi so bili mafijski vodje, zvezdniki in uspešni podjetniki, ki so bili po nekaterih poročanjih težki kar četrt milijarde dolarjev.
Čeprav je projekt privedel do kriminalnih pregonov in stomilijonskih davčnih kazni, ga je kongres leta 1975 ukinil, ogorčen zaradi IRS-jeve uporabe obveščevalcev. Ameriško sodišče je namreč preiskavo aktovke kasneje označilo kot »očitno nezakonito«.
Leta 2000 je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki igra vlogo vodilnega svetovnega davčnega foruma, Bahame umestila na črno listo držav, ki pripomorejo k davčnim utajam. Bahamci so po hitrem postopku sprejeli devet novih zakonov in OECD jih je leta 2001 odstranila s črne liste. Toda leta 2009 so si prislužili uvrstitev na sivo listo, ki je sicer milejša, a vseeno nakazuje neskladnost z mednarodnimi standardi.
Bahami so tudi danes pod drobnogledom ameriških preiskav davčnih utaj. Walter C. Anderson, washingtonski telekomunikacijski velikan, je prikril svoje lastništvo podjetij na Britanskih Deviških otokih in Bahamih. Leta 2007 so ga aretirali zaradi utaje več kot 200 milijonov dolarjev davkov na prihodek.
Leta 2007 je milijarder in nepremičninski razvijalec Igor Olenicoff priznal svojo krivdo v zveznem davčnem zločinu, ki je vključeval tudi zavajajoče davčne napovedi in prenos 196 milijonov dolarjev na Bahame. Olenicoff, ki je predsedoval dvema bahamskima podjetjema z bančnimi računi na otokih, je reviji Forbes v začetku tega leta priznal, »da si je odvetniško pisarno offshore izbral na Bahamih«.
Bahami so bili tudi rdeča nit v ostrem nastopu ameriškega ministrstva za pravosodje proti švicarskemu bančnemu mogotcu UBS. Ta je namreč med letoma 2009 in 2014 na otočju sklepal posle za ameriške rezidente. Med njimi so bili pomemben svetovalec iz Kalifornije, velikan kovinarske industrije iz Illinoisa, računalniški mogotec iz Ohia, industrijski svetovalec iz Teksasa, razvijalec hotelov s Floride in kmetovalec iz Nove Mehike.
V večini primerov ameriški preiskovalci sploh niso vedeli, kje bi začeli preiskavo. Bahamski zakoni namreč za vlogo pri registratorju zahtevajo imena direktorjev v popolni oblasti nad podjetjem offshore, toda njihova imena na spletu niso vedno dostopna in jih je nemogoče poiskati posamezno oziroma brez predhodnega znanja o imenu bahamskega podjetja. Zato je tudi težko preveriti, ali je javni uradnik ali upravljavec podjetja v podjetje, registrirano na Bahamih, res dejavno vpleten.
V tokrat razkritih dokumentih je, denimo, omenjen Exxon Azerbaijan Caspian Sea, energetski gigant v z nafto bogatem represivnem Azerbajdžanu. V bahamskem uradnem registru podjetje ne navaja svojih direktorjev, v dokumentih, ki jih razkriva ICIJ, pa jih je kar 19. Prav tako v javnem registru ni podatka o direktorjih Equatorial Guinea LNG Holdings, pa se v dokumentih ICIJ pojavlja šest med seboj povezanih ljudi iz Ekvatorialne Gvineje. Med njimi tudi brat prve dame in štirje trenutni oziroma nekdanji ministri za energijo.
Jason Sharman, soavtor raziskave o podatkih v 40 svetovnih registrih podjetij, pravi, da so imena direktorjev podjetij offshore osnovne informacije, ki bi morale biti javnosti prosto dostopne. Dandanes na Bahamih – let od Miamija do prestolnice Nassau traja zgolj eno uro – trdijo, da je njihova vest čistejša kot kdaj prej. Toda porajajo se dvomi.
Leta 2014 je OECD med revizijo bahamskih sistemov za preprečevanje pranja denarja državi očitala pomanjkljivosti pri kar polovici ključnih ukrepov. Med njimi tudi pomanjkanje zahtev, da banka ali finančna institucija pozna pravo identiteto lastnika podjetja ali sklada, s katerim posluje. Čeprav jih je OECD kasneje označila za skladne, je Evropska unija junija lani Bahame in 30 drugih držav umestila na seznam nekooperativnih davčnih oaz.
Nicholas Shaxson, avtor dela Otoki zakladov: davčne oaze in možje, ki so ukradli svet, Bahame umešča med oaze z bolj tveganim in razvpitim renomejem, kot jih imajo večji offshori, denimo Švica.
Kljub vztrajnim pritiskom na davčne oaze, naj bančne in finančne informacije vendarle delijo, Bahami vztrajajo: »Medtem ko si vsi drugi prizadevajo za transparentnost, so pri nas vaše skrivnosti varne.« Shaxson je še bolj jasen: »Na Bahamih so že davno zavzeli pristop selektivne neskladnosti s svojimi lastnimi zakoni, kar zdaj nekako med vrsticami dajejo v vednost vsemu svetu.«
Bahamske oblasti so ICIJ zatrdile, da država spoštuje svoje mednarodne obveznosti in sodeluje z mednarodnimi oblastmi. Bahamci »ne tolerirajo umazanega denarja«, pravijo in trdijo, da »na mnogih področjih 'večinoma' delujejo v skladu z mednarodnimi standardi«.
Oblasti posameznih primerov sicer niso želele komentirati, zagovarjajo tudi bahamski register podjetij. »Pristojbine za poizvedbe v spletnem registru krijejo stroške nadgradenj spletnega sistema,« pravijo.
O deljenju davčnih informacij pa pravijo, da »se Bahami v dobri veri pogajajo z vsemi primernimi partnerji globalnega foruma za transparentnost in izmenjavo informacij v davčne namene, ki izpolnjujejo mednarodne standarde zaupnosti in varovanja podatkov«.
Vladarji, kleptokrati in jahte
Bahamske družbe, skladi in fundacije se pojavljajo tudi v številnih primerih, povezanih z zasegom premoženja diktatorjev in politikov. Sin nekdanjega čilskega diktatorja Agosta Pinocheta je s pomočjo bahamskega podjetja Meritor Investments 1,3 milijona dolarjev prenakazal svojemu očetu. Pinochetov sin, Marco Antonio, je vse obtožbe ovrgel kot »laži« in zanikal kakršnekoli nepravilnosti, povezane z Bahami. Tudi Pinochet je imel v lasti bahamsko podjetje – Ashburton Company, ustanovljeno leta 1996.
Abbi Abachu, sinu nekdanjega nigerijskega predsednika Sanija Abache, so na podlagi globalnega lova za ocenjenimi tremi milijardami dolarjev, ki so v Nigeriji izginili med petletno vladavino njegovega očeta, na računih v Luksemburgu in na Bahamih zamrznili 350 milijonov dolarjev.
Bahamska podjetja in bančni računi so igrali ključno vlogo tudi v korupciji med nekdanjimi politiki iz Grčije, Ukrajine, Kuvajta ter Trinidada in Tobaga pa tudi pri nezakonitih zaslužkih Husseinove iraške vlade v okviru programa Združenih narodov Nafta za hrano.
Bahami so vpleteni tudi v posle petih politikov in javnih uradnikov, razkritih že v panamskih dokumentih. Med njimi je tudi šejk Hamad bin Jassim bin Jaber Al Thani, nekdanji katarski premier in zunanji minister, ki je imel v lasti bahamsko podjetje Trick One.
Argentinski predsednik Mauricio Macri, njegov oče Francisco in brat Mariano so upravljali podjetje Fleg Trading, ki je bilo na Bahamih ustanovljeno leta 1998 in je propadlo 11 let kasneje. Macri svoje vpletenosti v Fleg Trading v izjavi o premoženju v letih 2007 in 2008, ko je bil župan argentinske prestolnice, ni razkril. Po razkritju panamskih dokumentov je argentinski tožilec med preiskavo, ali je Macri svojo vpletenost v omenjeno podjetje zamolčal iz »zlonamernosti«, zasliševal panamske in bahamske oblasti. Macrijev zastopnik je ICIJ povedal, da argentinski predsednik svoje vpletenosti v Fleg Trading ni razkril, ker v njem ni imel nobenih finančnih interesov in svojega deleža.
Sestanki podjetja Blairmore Holdings, investicijskega sklada pod vodstvom Iana Camerona, očeta nekdanjega britanskega premiera Davida Camerona, so prav tako potekali na Bahamih, tam pa so hranili tudi vso dokumentacijo podjetja. Ian Cameron je 8. septembra 2010 umrl, po razkritju panamskih dokumentov pa je bil David Cameron prisiljen priznati, da je imel od sklada, ki je v imenu premožnih družin upravljal več deset milijonov funtov, finančno korist. Sklad se je prek strukture offshore, inkorporirane v Panami in upravljane z Bahamov, izogibal plačilu davkov v Združenem kraljestvu.
Pri Mossack Fonseci se na prošnjo ICIJ za komentar niso odzvali, njihova prejšnja izjava za ICIJ pa se glasi: »Kot registracijski agent smo tu zgolj zato, da pomagamo pri inkorporaciji podjetij, toda preden s stranko privolimo v kakršnokoli sodelovanje, opravimo temeljit pregled, ki vedno dosega in pogosto celo presega vse ustrezne lokalne predpise, regulacije in standarde, na katere smo vezani tako mi kot tudi drugi.«
Zadovoljni s statusom quo
Odvetniška pisarna Mossack Fonseca je bahamske zakone zaupnosti uspešno prodala kot tržno nišo in tako v času globalnih pozivov k transparentnosti nekako posnemala bahamsko naklonjenost industriji offshore.
Leta 2003, ko si je država opomogla od škandalov, povezanih s pranjem denarja, se je uslužbenec Mossack Fonsece sestal s stranko, da se pogovorita o potrebi po »agresivni kampanji za odnose z javnostjo, ki bi skušala spremeniti stereotip o zasebnosti na Bahamih«. Sodeč po zapisniku iz panamskih dokumentov, sta se strinjala, da se »informacije ne izmenjujejo pogosto in v veliki meri«.
Leta 2009 je uslužbenec Mossack Fonsece ameriški stranki predlagal, da svoje premoženje prenese v sklad na Bahamih in se tako na podlagi zaupnosti zavaruje pred posledicami bankrota. Leta 2014 so novozelandski stranki predlagali, naj z bahamsko banko prikrije, da ima v lasti podjetje. Leta 2015 je španska stranka iste odvetniške pisarne na bahamski račun položila pol milijona dolarjev, ki jih doma ni želela prikazati, druga španska stranka pa se je s pomočjo njihovih direktorjev ognila navedbi svojega imena v javnih registrih.
Zagovorniki davčnih reform davčne oaze, skupaj z Bahami, kritizirajo zaradi nespoštovanja transparentnosti, medtem ko z drugimi davčnimi oazami ali manjšimi državami, ki revnim, davkov lačnim vladam ne bodo prinesle veliko informacij, podpisujejo sporazume o izmenjavi. Leta 2010 so, denimo, takšen sporazum podpisali z Grenlandijo, ki ima le 57.000 prebivalcev. Uslužbenec odvetniške pisarne Mossack Fonseca in njihova švicarska stranka sta se, sodeč po podatkih, razvidnih iz internega zapisnika, med sestankom leta 2014 smejala na račun podobnega sporazuma med Grenlandijo in še eno davčno oazo, Švico.
Danes Bahami v oglasnem gradivu promovirajo svoj »edinstveni pristop«, ki domnevno spoštuje mednarodne predpise in hkrati ščiti svoje stranke offshore. Potencialnim investitorjem zagotavljajo, da bodo davčne informacije delili kasneje kot katerakoli druga država in še takrat zgolj z izbranimi vladami, ki izpolnjujejo stroge tehnične zahteve in zahteve glede zaupnosti.
V skladu s tem pristopom tudi niso podpisali globalne pogodbe, ki bi lajšala mednarodno izmenjavo davčnih informacij. OECD, ki pogodbo ureja, pravi, da je ta »najmočnejše sredstvo v boju proti davčnim utajam offshore in izogibanjem«. Avgusta so prešteli že 103 podpisnice, med njimi tudi davčne oaze in nekatere od najrevnejših držav na svetu.
Na Bahamih trdijo, da so stroški in administrativno breme samodejne izmenjave davčnih podatkov previsoki in da lahko ogrozijo zasebnost stranke. Pravijo še, da bodo mednarodnim predpisom ugodili z dvostranskimi pogodbami.
»Močno dvomim, da lahko jurisdikcije, ki si prizadevajo za ohranitev bilaternosti, pod bilateralnimi pogodbami resnično izpolnjujejo vse svoje obveznosti,« meni Reuven Avi-Yonah, profesor davčnega prava na Univerzi v Michiganu in nekdanji svetovalec vlade ZDA ter OECD.
»Multilateralna konvencija je nov globalni standard,« je jasen Avi-Yonah, »in jurisdikcije, ki so resne glede izmenjave informacij, jo podpišejo. Skrbi me, da bo denar stekel v bilateralne jurisdikcije in bo izmenjave informacij vse manj.«
Toda na Bahamih imajo za svoje zadovoljstvo s statusom quo dober razlog. Samo letos naj bi namreč s pristojbinami za podjetja offshore pobrali 17,7 milijona dolarjev.
***
Projekt #PanamaPapers
Nastal je na podlagi notranjih podatkov panamske družbe za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonsece, ki jih je od anonimnega vira pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z uredništvi Dela in več kot 100 drugih medijskih partnerjev pa jih je delil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Pri tem je sodelovalo 376 novinarjev iz 76 držav.
