Balkanci bežijo pred revščino in brezperspektivnostjo

Reke beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana so zajezile balkanski socialni turizem.

Objavljeno
31. avgust 2015 12.06
Vili Einspieler, zunanja politika
Vili Einspieler, zunanja politika

Skoraj polovica beguncev, ki v Nemčiji prosijo za politični azil, prihaja z Balkana. Največji krivci so balkanske politične elite. Deportacija grozi 200.000 srbskim državljanom. Nemčija se je tako kot v primeru eksodusa kosovskih Albancev odločila, da ne bo podpirala socialnega turizma.

Na Kosovu in v Albaniji ali v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Makedoniji ni vojne. Ljudi nihče ne muči in nihče ne umira od lakote. V novih državah, nastalih po razpadu bivše Jugoslavije, je že skoraj dve desetletji mir in vse živijo v miru tudi s svojimi sosedi. Razmere so neprimerljive s položajem v Siriji, Iraku ali Afganistanu, kjer ljudje dnevno umirajo zaradi vojne in terorizma. Balkanci zapuščajo svoje domove, ker bežijo pred revščino in pomanjkanjem življenjske perspektive.

Odgovornost za njihovo razočaranje in frustracije zaradi političega in gospodarskega statusa quo v največji meri nosi balkanska politična elita. Bruseljske milijarde niso prinesle političnega in gospodarskega razvoja, k hitrejšim reformam pa ne prispeva niti evropska perspektiva. Dokler denar priteka, lahko lokalni politiki sproščeno vedrijo in oblačijo na oblasti, ne da bi morali komu polagati račune. Zaradi bega možganov je tudi vse manj tistih, ki bi lahko zahtevali družbene spremembe. V BiH politiki dve desetletji po vojni še vedno igrajo na nacionalno karto, Eulex na Kosovu še ni presekal povezav politike z mafijskimi združbami, medtem ko so v Makedoniji, Črni gori in Srbiji na oblasti avtokratski režimi.

Revščina ni razlog za pridobitev azila

Stopnja brezposelnosti se v državah Zahodnega Balkana giblje med 20 in 50 odstotki. V BiH je kar 60 odstotkov mladih brez službe, zaradi nepotizma in korupcije pa se težko zaposlijo tudi dobro izobraženi kadri. Največji delodajalec je politika, ki ne odloča le o imenovanju direktorjev, temveč tudi o zaposlovanju vratarjev. Ker so razmere enake v Makedoniji, Albaniji in na Kosovu, se želi izseliti iz teh držav več kot polovica mladih izobražencev. Balkanske države poleg tega niso investirale v socialno infrastrukturo, tako da se na primer Romi izseljujejo iz Srbije v Nemčijo tudi zato, da bodo imeli na voljo brezplačno zdravniško pomoč.

V Nemčiji prosi za azil vse več srbskih državljanov, med njimi pa je kar 90 odstotkov Romov. Po navedbah srbskih medijev je Nemčija odrekla gostoljubje že 24.000 srbskim državljanom, še 200.000 pa je migrantov, ki nimajo dovoljenja za bivanje ali možnosti, da bi ugodili njihovi prošnji za azil. Nemško notranje ministrstvo je v prvem polletju letos poslalo nazaj v Srbijo 1.311 Srbov. Nemški notranji minister Thomas de Maiziere je poudaril, da prosilci za azil iz jugovzhodne Evrope nimajo možnosti za pozitivno rešitev njihovih prošenj.

Po podatkih prištinske obveščevalne službe je od decembra lani Kosovo zapustilo med 50.000 in 60.000 prebivalcev. Ena glavnih ciljnih držav za Kosovce je Nemčija. Po ocenah nemškega notranjega ministrstva je samo na začetka leta v Nemčijo dopotovalo več kot 18.000 prebivalcev Kosova, 3630 pa jih je uradno zaprosilo za azil. V primerjavi z letom prej je število migrantov poraslo kar za 572 odstotkov. Na Kosovu tretjina prebivalstva živi z 1,42 evra na dan, medtem ko je 60 odstotkov mladih brezposelnih, vendar revščina ni razlog za pridobitev azila. Na Balkan se vrača vse več neupravičenih prosilcev za azil, ki si za zdaj za novo ciljno državo še niso izbrali Slovenije.