Balkanski kontekst arbitraže

Bruselj – Šest držav Zahodnega Balkana bo na današnjem srečanju njihovih premierov z visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini še enkrat dobilo jasno potrdilo svoje evropske perspektive.

Po dolgem času se Unija spet bolj konkretno loteva širitve. Vse balkanske države imajo jasno perspektivo članstva že od solunskega vrha davnega leta 2001. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker kot »favoritinji« obravnava Srbijo in Črno goro, ki v pogajalskem procesu napredujeta in bi utegnili postati članici do leta 2025. Večje zanimanje Unije za širitev spodbujata tako vpletanje drugih akterjev v regijo kot tudi sama želja po bolj trajni stabilizaciji celotnega Balkana. Kočljivo vprašanje so njihovi dvostranski spori. Balkanske države številnih nerešenih medsebojnih vprašanj ne bi smele pripeljati v Unijo. Eno od teh je vprašanje Kosova, s katerim bo Srbija morala urediti odnose pred vstopom v Unijo. Od vseh, tudi od članic, ki mejijo na regijo, se pričakuje, da ne bodo zlorabljale širitvenega procesa za reševanje dvostranskih vprašanj.

Slovensko-hrvaška arbitraža je po sklenitvi sporazuma veljala za pozitiven primer za balkansko regijo. Tudi zato ima vprašanje arbitražne odločbe in njenega spoštovanja širšo razsežnost. Če na jutrišnjem srečanju slovenskega in hrvaškega premiera v Zagrebu ne bo preboja, je pričakovati močnejše angažiranje evropske komisije. Ko je ta julija po objavi razsodbe uradno obravnavala zadevo, je sporočila, da je pripravljena pomagati v procesu njene izvršitve. Kot posrednik se z njo ukvarja prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans.

Za Slovenijo bo v prihodnjih tednih še posebej težavno odločanje Bruslja, kaj narediti s privatizacijo NLB. Slovenska vlada naj bi že v prihodnjih dneh poslala evropski komisiji uradno vlogo za spremembo zavez o prodaji. Skladno z veljavnimi zavezami bi morala 50 odstotkov banke prodati že letos in 25 odstotkov minus eno delnico prihodnje leto. Slovenija si želi vsaj enoletni odlog začetka prodaje, a evropska komisija si želi hitrejšega ukrepanja, saj so v njenih očeh že štiri leta od odobritve državne pomoči leta 2013 do prve izpolnitve zaveze o prodaji dolgo obdobje.

Evropska komisija ves čas vztraja pri izpolnitvi zaveze o prodaji kot edini poti. Ena od njenih zahtev je, da bo zadeva rešena na primerljiv način kot drugi primeri v EU. V dosedanjem pogajalskem procesu slovenskega argumenta o posebnosti, velikih tveganjih z deviznimi vlogami hrvaških varčevalcev, niso prepoznavali kot najbolj utemeljenega. Tveganje bi se po njihovem z različnimi mehanizmi ali jamstvi lahko nevtraliziralo. Vsak časovni odpustek glede zavez bodo spremljali strožji ukrepi drugje, denimo pri upravljanju banke.