Kako so si Barcelončani mesto vzeli nazaj

Ljubljana – »Živimo v izrednih časih, ki zahtevajo pogumne in kreativne rešitve. Če si lahko zamislimo drugačno mesto, bomo imeli moč, da ga tudi preoblikujemo.« To je uvodno sporočilo knjižnega vodnika, ki so ga pripravili v državljanski platformi Barcelona en Comú, potem ko so prvič nastopili in tudi zmagali na zadnjih lokalnih volitvah v katalonski prestolnici. Vodnik nosi naslov Kako mesto dobiti nazaj.

Medtem ko se je z vstajami po slovenskih mestih odprla razprava o potrebi po soodločanju državljanov v političnih procesih in so nedavno v eni od mariborskih četrti prvi v državi izvedli participativni proračun, pri katerem občani soodločajo o porabi javnega denarja, je platforma, v kateri so se zbrali predvsem Barcelončani, zmagala na tamkajšnjih lokalnih volitvah. Županja mesta z več kot poldrugim milijonom prebivalcev je tako od maja Ada Colau, aktivistka in ustanoviteljica PAH, platforme za žrtve hipotekarnih posojil. Da je doslej preprečila vsaj petsto deložacij in tako tudi nemalo tragičnih zgodb, je pred časom za Delo poudaril Martí Estruch z vladnega sveta za javno diplomacijo Katalonije Diplocat. V Barceloni sicer vsakodnevno izvedejo celo po petnajst prisilnih izselitev iz stanovanj zaradi dolga do bank.

»Ravno danes smo preprečili deset deložacij,« v telefonskem pogovoru pove Kate Shea Baird, članica zdaj vladajoče platforme Barcelona en Comú. »Še vedno jih izvajajo, toda mestna oblast se zdaj pogovarja z bankami o načinu odplačila ali odpisa dolga, hkrati bo treba začeti izvajati odlok, ki bankam, ko imajo stanovanja prazna, nalaga globo, saj bi ta denar lahko vložili v socialna stanovanja,« razlaga Angležinja, ki od leta 2008 živi in dela v nevladnem sektorju v Barceloni. Kot pravi, so od zmage na volitvah zagotovili tudi subvencije pri najemu stanovanj. »Sta pa pri tem pomembni tako akcija na ulici kot akcija v mestnem svetu. Obe skupaj sta celo nujni.«

Na dobri poti

V skupino, najprej imenovano Guanyem Barcelona, so se leto dni pred lokalnimi volitvami povezali aktivisti, civilnodružbene skupine, profesorji in drugi. Ko so se odločili za nastop na volitvah, pri čemer so zbrali 30 tisoč podpisov prebivalcev, se jim je po besedah Shea Bairdove pridružilo nekaj strank, med njimi tudi Podemos, ki so jo decembrske parlamentarne volitve postavile na tretje mesto v državi. »Nismo koalicija,« se sogovornica obregne ob poročanje nekaterih medijev. »Mi temu pravimo konfluencija, kar pomeni, da nimamo določenih kvot za posamezne stranke, ampak njihovi člani nastopajo kot posamezniki. Ideja je, da smo vsi del Barcelone en Comú, ne pa interesna skupina te ali one stranke. Zastopamo skupnost.«

Ko so objavili poziv na spletu, da iščejo prevajalce, se jim je pridružila tudi sama. Zdaj v platformi opravlja naloge tiskovne predstavnice. Se je pa že prej udeleževala številnih njihovih aktivnosti na ulici. Pravzaprav, nadaljuje, se je udeležila tudi »skoraj vseh« protestov, organiziranih od leta 2011 v katalonski prestolnici, ki so bili, kot drugod po državi, uperjeni proti varčevalnim ukrepom in razmeram v družbi. Že uradni podatki za Španijo vzbujajo skrb. Brez dela je več kot pet milijonov ljudi, najmanj polovica med njimi ne prejema nobenega socialnega nadomestila. Od leta 2008 je bilo zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine deložiranih več kot 700 tisoč ljudi.

Shea Bairdova je prepričana, da so zadnje parlamentarne volitve pokazale, da so v Barceloni en Comú na dobri poti. »Skupaj s stranko Podemos smo zmagali v 63 od 73 sosesk v Barceloni. Rekla bi, da rezultat odslikava naše polletno delo pri vodenju mesta, ki ga državljani očitno odobravajo. To nas bo vsekakor politično okrepilo in pomagalo pri sprejemanju pomembnih predpisov v mestnem svetu. Zdaj je pred nami sprejetje proračuna. Pet odstotkov bo namenjenih participaciji ljudi, kar glede na celoten proračun sploh ni majhna vsota.« Kot zatrjuje, njihov namen ni zgolj prisluhniti ljudem, ampak njihove predloge tudi izpeljati. To je bilo osrednje predvolilno sporočilo Ade Colau, ki si je po zmagi znižala župansko plačo za polovico in med drugim opustila službena vozila. Shea Bairdova pojasnjuje, da se projektov v mestu lotevajo podobno, kot so pripravljali etični kodeks za člane. Zamisli zanj so zbirali med prebivalci na trgih in prek spletnih orodij.

Med drugim napovedujejo ureditev razmer v turizmu, ki sicer v mestno blagajno prinese kakih petnajst odstotkov BDP, toda zadnja leta je po njihovem postal prenasičen in ovira običajno življenje v mestu. »Resda prinaša ekonomsko korist, toda ta gre v roke peščice, hkrati pa ustvarja prekarna delovna mesta,« opozarja. »Cene nepremičnin v mestu so poskočile, tako da si jih prebivalci težko privoščijo, trgovine, v katerih so prej našli, kar so potrebovali, pa je zamenjala ponudba za turiste.« Tudi na tem področju bodo, kot zatrjuje, iskali rešitve skupaj s prebivalci.

V 41-članskem mestnem svetu ima Barcelona en Comú sicer zgolj enajst predstavnikov. »Ker smo manjšinska vlada, poskušamo predloge sprejemati s podporo levih strank, pri čemer so kdaj težave, predvsem ko gre za vprašanje katalonske neodvisnosti. Mi namreč zagovarjamo izvedbo referenduma,« razlaga Shea Bairdova. »Ker pa imamo velik politični kapital – podobne državljanske platforme so zmagale še v drugih mestih po državi – je levim strankam v mestnem svetu vendarle težko reči ne naši progresivni politiki.«

Zatresli sceno

Javier Astudillo z oddelka za politične in družbene vede na barcelonski univerzi Pompeuja Fabre je, kot pove v telefonskem pogovoru, pri tem sicer zadržan. Da še ni videl »veliko od participacije državljanov«, pravi svetovalec v kabinetu predsednika španske vlade Zapatera v letih 2007 in 2008. »To je bolj ali manj polje tradicionalne politike, za zdaj ne vidim česa novega. Toda platforma je na oblasti šele nekaj mesecev, kar je premalo za oceno,« nadaljuje. »So pa bolj usmerjeni v socialne teme. Zdaj bodo, recimo, dvignili socialno podporo za pomoč revnim otrokom. Kritični so do prejšnjih županov, ki so mesto vodili z roko v roki z velikimi podjetji. V platformi tudi obljubljajo, da bodo podjetja, s katerimi bo mesto sklepalo pogodbe, morala imeti etični odnos do zaposlenih.«

Raziskovalec Alain Ambrosi in eden od članov projekta Remix the Commons pa je prepričan, da se je z zmago Barcelone en Comú in podobnih platform vprašanje skupnega vrnilo v španska mesta. Po njegovem prinašajo nov politični diskurz in nov način, kako ustvarjati politiko. Prepričan je, da so na lokalnih volitvah zmagali glasovi indignados, ogorčenih, in drugih protestnih gibanj po različnih sektorjih, ki so nastala tudi kot odziv na finančno krizo leta 2008. Izzivi, ki so pred njimi, so sicer po Ambrosijevih besedah ogromni. Pri tem spomni na mednarodne podatke, objavljene v času lokalnih volitev, da se je od začetka krize drastično povečala stopnja revščine, medtem ko so najbolj bogati še bolj obogateli. V spletnem zapisu, objavljenem na Commons Transition, ošvrkne tudi medije, ki podobne progresivne alternative označujejo za »nihilistične utopije«, medtem ko sami, kot pravi, niso sposobni poiskati rešitev za ekonomsko krizo in poglabljanje revščine. Po njegovem sicer razmišljanje o skupnem vendarle počasi pronica v kolektivno domišljijo in politični diskurz.

Da nikakor niso naivni, medtem poudarja Kate Shea Baird. »Jasno je, da mestne oblasti ne morejo zrušiti globalnega finančnega kapitalizma, toda prepričani smo, da lahko prav na lokalni ravni začnemo graditi alternative. Rekla bi, da poskušamo vsaj malo zamajati vse skupaj oziroma pokazati, da obstaja še kaj drugega od tistega, kar smo poznali doslej.«