Tiskane izdaje
Atene – Arisitides Hacis je profesor filozofije prava in teorije institucij na atenski univerzi, ki veliko svojega časa namenja ekonomiji. Velja za (neo)liberalnega intelektualca, a njegova stališča so vedno ostra in jasna, predvsem pa osvobojena agresivne ekonomske ideologije. Je kolumnist in komentator v številnih najbolj uglednih svetovnih časopisih. V klubu grških akademikov sva se s »svežim« avtorjem knjige Uvod v liberalizem pogovarjala o Grčiji dve leti po volilni zmagi levičarske Sirize.
Kje in kako je Grčija dve leti po volilni zmagi Sirize?
Slabše je, kot je bilo. Smo na vrhuncu krize. Za nami so trije brutalni varčevalni paketi. Obstajajo, v ekonomiji, tudi pozitivni znaki. Ni več proračunskega primanjkljaja. Toda dolgoletno varčevanje je uničilo jedro gospodarstva. Zdaj smo v nenavadnem, nekako nerealnem stanju: številke kažejo, da gospodarstvo − vsaj približno − okreva, ljudje pa živijo slabše kot kdaj prej. Zasebni sektor, ki bi lahko ustvaril nekaj bogastva, je razsut. Javni sektor ne sme zaposlovati. Brezposelnost je strašna (dobrih 26 odstotkov, op. p.). Za mlade je najhuje. Brezposelnih je več kot polovica. Ni perspektive. To velja tudi za moje študente. Čutim njihovo depresijo, nemoč. Zanje v Grčiji ni prave prihodnosti. Tega se dobro zavedajo. Edina alternativa, ki jo imajo na voljo, je odhod v tujino. Ogromno jih je to že storilo, veliko jih še bo. Beg možganov je velikanski. To je nacionalna katastrofa. Iz Grčije je v letih krize odšlo najmanj 200.000 visoko izobraženih mladih ljudi. Večinoma so bili to najboljši kadri. Grčija je eden največjih izvoznikov − pameti. A od tega nima nič. Nasprotno. Od tega ima veliko škodo, saj izgublja celotno generacijo najboljših ljudi. Za državo in družbo in gospodarstvo je to lahko pogubno.
Kaj je šlo v teh dveh letih tako zelo narobe?
Skoraj vse. Predvsem pa ni bilo nobenih pametnih reform. Le rezi. Izgubili smo še dve leti in ceno, ki jo je gospodarstvo moralo plačati zaradi »sankcij« po referendumu. Ta naj bi po nekaterih podatkih znašala kar osem milijard evrov. To je rezultat Sirizine oportunistične politike, ki je v tem času ponovila večino napak prejšnjih (zaporednih) grških vlad, samodeskreditiranega starega režima. Siriza se je izkazala za populistično stranko, žal …
Kaj pa politična situacija? Navzven deluje tiho, celo stabilno, a jasno je, da »obnovljena« Nova demokracija le čaka na volitve − redne ali izredne − in ponoven prevzem oblasti?
Politična situacija je dejansko precej nestabilna in na neki način − bizarna. Siriza, ki je bila zelo dolgo časa dominantna, je v zadnjih mesecih izgubila veliko moči in podpore. Ko sva nazadnje govorila, bilo je tik pred referendumom o zavrnitvi varčevalnih ukrepov, je bila Siriza zelo močna. Z referendumom je dobila momentum in popolno politično hegemonijo, a ta je padla s sprejetjem in predvsem uveljavitvijo tretjega, do zdaj najbolj ostrega paketa varčevalnih ukrepov. Na izrednih volitvah septembra 2015 je tedaj že kadrovsko okrnjena Siriza sicer zmagala s podobnim rezultatom kot na volitvah januarja 2015, potem pa so šle stvari navzdol, čeprav je bila Siriza še vedno močna. Razlog je bil preprost – na političnem prizorišču ni bilo nikogar, ki bi jo lahko resno izzval. Potem pa je vodenje Nove demokracije prevzel Kiriakos Micotakis, naslednik znamenite politične dinastije. To je spremenilo »potek igre«. Mladi Micotakis je bil v svoji stranki »outsider«, ker je liberalec. Za predsednika stranke so ga izvolili nečlani, ki so se množično udeležili odprtih volitev za voditelja tradicionalno konservativne stranke. Zdaj liberalec vodi konservativce. Ne vem, kako močan vpliv bo lahko imel na strankino članstvo, a to je velik obrat, kar se še kako kaže v meritvah javnega mnenja, kjer je Nova demokracija že pošteno prehitela Sirizo. Z njim sta Siriza in njen voditelj Aleksis Cipras dobila resnega tekmeca. Toda meritvam javnega mnenja je vedno treba gledati v zobe − še posebej pa zdaj. Nova demokracija je strnila svoje vrste, levica, ki je izgubila iluzije, pa je razkosana. Če bi bile volitve jutri, bi se okoli Sirize spet zbralo veliko število volivcev, ki bi, če bi jih danes poklicali po telefonu, dejali, da ne bodo glasovali /za Sirizo/. Sirize in Ciprasa še ne bi odpisal. Med Grki in Grkinjami je še vedno prisoten občutek, da so jih stare politične elite izigrale.
Zadnje mesece se veliko govori o morebitnem (delnem) odpisu grških dolgov. Je to še ena izmed Sirizinih iluzij ali dejansko obstaja kaka možnost za to? Največji »posojilodajalci« poleg Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada so Nemčija, Francija in Nizozemska. Vse te države letos čakajo morda prelomne volitve. Je težko pričakovati preobrat?
Da bo v Grčiji nastala kakšna velika sprememba, ali da bo kako pomembno odločitev sprejela Evropska unija, moramo počakati na rezultate volitev, to je jasno. Seveda to velja predvsem za Nemčijo. Poleg tega je odšel ameriški predsednik Barack Obama, ki je bil velik prijatelj Grčije in se je odkrito zavzemal za delni odpis dolga. Njegovi pritiski na Bruselj in Berlin, ki sta želela Atene kaznovati, so bili ključni, da je Grčija po referendumu julija 2015 ostala tako v evrskem območju kot v Evropski uniji. Zdaj Grčija nima nobenega močnega zaveznika več. To ni dobro. Siriza je morala umakniti vse svoje obljube. Zelo mogoče je, da se bo tudi odpis dolga izkazal za iluzijo. To je sicer edina predvolilna obljuba, ki bi jo Sirizina vlada lahko izpolnila …
In tako rekoč edina karta, na katero še igra Cipras?
Tako je. Toda »ponudbe«, ki so jih grški ministri doslej dobivali v Bruslju, niso bile nekaj, kar bi lahko »prodali« ljudem v Grčiji. Odpis dolga je sicer, za nas Grke, zelo dobra ideja, haha, toda to zdaj ni naš največji problem. Dolga namreč v nobenem primeru ne bomo odplačali še vrsto, vrsto let, jaz pa sem prepričan, da prej ali slej delni odpis dolga vsekakor vendarle bo. Naš največji problem je, da smo tretji varčevalni »memorandum« podpisali z obljubo, da bomo vsako leto imeli najmanj 3,5 odstotka proračunskega presežka, kar je popolna ekonomsko-socialno-politična utopija. S tem se jasno strinja tudi Mednarodni denarni sklad (IMF), ki poudarja, da bi imel odpis dolga pozitivne učinke na makroekonomske kazalnike, potencialne vlagatelje in splošno okolje. Če bodo posojilodajalci vztrajali pri tej številki, potem nam bodo do konca zadrgnili vratove. To bi Grčijo pokopalo. Kljub temu mislim, da večina naših »partnerjev« oziroma posojilodajalcev razmišlja o delnem odpisu dolgov, ki zdaj tvorijo že več kot 180 odstotkov bruto nacionalnega proizvoda. To je ogromna številka.
Večja je le, če se ne motim, na Japonskem?
Drži. Toda Japonska je močna in kljub temu bogata država, Grčija pa je popolnoma skrhana in brez perspektive. Drugače bi bilo, če bi imeli močan zaseben sektor. Ta je v prostem teku. Dušijo ga nezaslišano visoki davki in regulacije ter zaprtost grškega gospodarstva, ki je po vseh teh letih takih ali drugačnih reform še vedno najbolj nesvoboden v Evropski uniji. In to zato, ker je bilo več kot 80 odstotkov vseh reform v resnici − finančnih ukrepov. Pravih reform ni bilo. Bili so rezi, uravnilovka jemanja, kar je bilo povsem neučinkovito in škodljivo. Enako ceno so plačali vsi. Sposobni in nesposobni. Delavni in leni. Učinkoviti in neučinkoviti. Perspektivni in neperspektivni. Hkrati in na enak način se je rezalo v esencialnih rečeh, kot sta šolstvo in zdravstvo, in v neuporabni birokraciji.
Ima Siriza sploh prihodnost?
Predvidevam, da bo Aleksis Cipras izgubil naslednje volitve, a ohranil močno pozicijo v vladi, saj Nova demokracija nikakor ne bo mogla vladati sama. Siriza bo ohranila okoli 20 odstotkov glasov. To, glede na vse, ni malo. Siriza bo ostala pomemben del grškega političnega prostora. Ne smemo pozabiti neonacistične Zlate zore, ki bo na prihodnjih volitvah gotovo dobila vsaj deset odstotkov glasov in se »okoristila« s Sirizinimi volilnimi izgubami. To je izjemno nevarno. Sramota za Grčijo.
A vzpon neonacistov je zdaj že globalna reč, ne le grška …
Da, ponovno smo bili … avantgarda. Žal. To je strašno.
