Tiskane izdaje
Kos – Vzhodni egejski otoki so v zadnjem mesecu dni postala glavna vstopna točka beguncev in priseljencev v Evropsko unijo. Le nekaj kilometrov, ki ločuje grške otoke od turške obale, je bilo sicer že v minulih letih »priljubljena« izbira turških prekupčevalcev, a število ljudi, ki bežijo v boljše življenje, nikoli ni bilo višje.
Na otok Kos, tudi med Slovenci izjemno priljubljeno turistično destinacijo, je letos z gumijastimi čolni ali starimi ribiškimi barkami priplulo več kot 7000 beguncev. Šestkrat več kot lani. Prevladujejo Sirci in Afganistanci. Otok na takšno povišanje števila beguncev ni bil pripravljen. Za ljudi, ki nujno potrebujejo oskrbo, dolgo časa ni bilo na voljo nikakršne infrastrukture in pomoči. Grška država je obubožana, nevladne organizacije so bile prisotne na drugih otokih, domačini so se ustrašili, da jim bodo begunci »vzeli« dohodek od turizma, dejansko še edine uspešne gospodarske panoge. K temu so močno pripomogli rasistični zapisi nekaterih britanskih medijev.
A v zadnjih dveh, treh tednih se je situacija na otoku vendarle vsaj malo »umirila«. Prvi šok se je polegel. Na otoku je začela delovati pisarna Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), misijo so zagnali vseprisotni Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières), organizirali pa so se tudi lokalni prostovoljci in ustanovili gibanje Kos Solidarity, ki beguncem deli hrano, oblačila in obutev.
Begunci na pot v zapuščeni hotel na obrobju mesta Kos. Foto: Boštjan Videmšek/Delo
Tisoč evrov za deset kilometrov
»Otok na takšno krizo sploh ni bil pripravljen. Število beguncev in priseljencev je enormno. In verjetno bo le še naraščalo. Tihotapske poti so se spremenile. Zdaj so najbolj na udaru vzhodni egejski otoki. Kos, Lezbos, Leros, Samos. Grška država se trudi pomagati, a tudi sama ima velike težave. Tu ni nikakršne infrastrukture, s katero bi lahko pomagali ljudem. S pomočjo lokalne skupnosti, nekaterih nevladnih organizacij in lokalnih prostovoljcev, ki jih je vedno več, smo morali improvizirati. Težko je, zelo težko,« mi je pred glavno policijsko postajo v mestecu Kos, kjer vsak dan več sto ljudi čaka na dovoljenje za nadaljevanje poti proti Atenam, povedal tukajšnji predstavnik UNHCR Aggelos Kallinis. Aggelos pozdravlja odločitev grških oblasti, ki so za sirske begunce uvedle tako imenovani hitri pas, kar pomeni, da jim po prihodu v Grčijo v dveh, treh dneh izdajo dovoljenje za pot proti Atenam, kjer se nato pustijo »aretirati« grški policiji, saj le tako lahko dobijo dovoljenje za šestmesečno bivanje v državi.
»Danes sem zelo vesel! Zelo vesel!« me je v soboto popoldne pred zapuščenim hotelom Captain Elias na obrobju mesta Kos, kjer med ruševinami in smetmi ter brez elektrike in sanitarij bivajo najbolj revni izmed beguncev, dejal Afganistanec Habibula, ki prihaja iz okolice Bagrama. Habibula, sicer Hazar, je domačo vas zapustil pred šestimi meseci. Do Turčije je po ilegalnih poteh potoval mesec dni. V Turčiji je pet mesecev čakal »na vrsto« za pot na enega izmed grških otokov. Na Kos je skupaj z afganistanskimi prijatelji, med katerimi so trije mladoletniki, prispel v četrtek. Za pot je porabil ves denar, ki ga je zbrala njegova družina. Prečenje slabih deset kilometrov ožine med Turčijo in Kosom stane tisoč evrov. V drugo smer s Kosa vsake pol ure vozijo trajekti in hitri čolni - vozovnica stane deset evrov. Habibula zdaj nima ničesar več.
»Vesel?« sem ga vprašal. »Da, dobil sem dovoljenje za pot v Atene in vozovnico za nočni trajekt, poglej,« je v odlični angleščini odvrnil Habibula, s katerimi sva v zadnjih treh dneh skupaj preživel precej časa.
»Hitri pas« za sirske begunce
»V Atenah bom poiskal afganistansko skupnost. Imam številko. A nočem ostati v Grčiji. Morda le nekaj dni, da uredim vse potrebno za pot naprej. Rad bi šel v Nemčijo. Tam živijo moji sorodniki. Rad bi našel službo v računalniškem podjetju. Sem strokovnjak za informacijsko tehnologijo. Veliko sem študiral in obiskoval razne tečaje,« je, medtem ko so lokalni prostovoljci na razžarjenem soncu beguncem razdeljevali hrano, navdušeno razlagal Habibula.
Lokalna prostovljka iz gibanja Kos Solidarity beguncem razdeljuje hrano. Foto: Boštjan Videmšek/Delo
V rahlo kaotični vrsti za hrano – neskončen tok človečnosti – se je gnetlo najmanj 150 ljudi. Med njimi je bilo veliko, resnično veliko otrok. Begunci, ki »bivajo« v zapuščenem hotelu, so najbolj revni izmed vseh. Tisti, ki si to lahko privoščijo, na Kosu spijo v poceni hotelih in zasebnih prenočiščih. Starejše domačinke ves čas hodijo po pristanišču in okoli policijske postaje in beguncem ponujajo »poceni sobo«. Da, tudi med begunci obstajajo silovite razlike. Finančne. Statusne. Socialne. Na egejskih otokih je to morda še bolj vidno kot kjer koli drugod.
Kako namerava Habibula priti do Nemčije? »Verjetno peš. Vsi, ki smo tu, razmišljamo o tem. Prek Makedonije in Srbije. Mislimo, da moramo tudi prek Slovenije. Hodili bomo najmanj mesec dni. Potrebujem dobre čevlje. Morda veš, kje jih lahko dobim?« je hladnokrvno odvrnil dvajsetletni Afganistanec, ki je včeraj zvečer odplul proti Atenam. Proti novi negotovosti. Opomnil sem ga na nedavno tragedijo, ko je tovorni vlak v Makedoniji do smrti povozil šestnajst beguncev in ekonomskih emigrantov.
»Imam mogoče kako izbiro? Imaš kak boljši predlog?«
Obmolknil sem.
S Habibulo sva si segla v roke in se poslovila.
»Se še kdaj srečava?« me je vprašal.
»Inshallah. Naj se zgodi božja volja,« sem mu odvrnil.
