Begunska kriza preizkuša nemško-francosko zavezništvo

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je prepričan: Zgodovina bo dala prav kanclerki!

Objavljeno
17. februar 2016 19.46
Barbara Kramžar
Barbara Kramžar

Berlin – Begunsko politiko­ Angele Merkel odkrito napadajo­ višegrajske države,­ še bolj boleče za kanclersko­ palačo­ pa je nasprotovanje­ Francije. Premier Manuel Valls je na münchenski varnostni­ konferenci zavrnil begunske­ kontingente, o katerih se ­kanclerka dogovarja s Turčijo.

»Francija se je angažirala za 30.000 beguncev, na toliko smo pripravljeni,­ na več pa ne,« je bil v bavarski prestolnici jasen socialistični premier Francije. Za konservativno kanclerko, ki je lani v svojo državo sprejela več kot milijon ljudi, je to še posebej boleče. Po zadnjih terorističnih napadih na Pariz se je takoj strinjala z večjim nemškim vojaškim posredovanjem na Bližnjem vzhodu in kot vsi njeni kanclerski predhodniki tudi svojo evropsko politiko utemeljevala na tesnem sodelovanju z Elizejsko palačo ne glede na tamkajšnje politične barve.

Foto: Hannibal Hanschke/Reuters

Po evrski zdaj preizkuša zavezništvo še begunska kriza. Valls je tudi v pogovoru za berlinski­ časopis Tagesspiegel Nemčiji odsvetoval računanje na solidarnostno razdeljevanje beguncev po Evropski uniji. Francijo je mogoče razumeti. Medtem ko ima Nemčija svoje težave z islamskimi priseljenci iz minulih desetletij, »gostujoči delavci« v večini turškega izvora vsaj ne prestopajo v teroristične organizacije tako množično kot magrebski priseljenci v Franciji ali Belgiji. Nove težave z njimi bi lahko na silvestrsko noč v Kölnu in drugje sprevidela tudi Nemčija.


Boj proti zapiranju nacionalnih meja

Kanclerkin najpomembnejši francoski sogovornik ni premier Valls, ampak predsednik François Hollande, in nekateri poznavalci med njima celo vidijo tekmovanje namesto sodelovanja. Zunanji minister Jean-Marc Ayrault je v ponedeljek naznanil željo po ­okrepitvi nemško-francoskih odnosov, pred tednom dni sta napovedala tesnejše sodelovanje v begunski politiki v Strasbourgu tudi Angela Merkel in Hollande. Kanclerka se je s francoskim partnerjem posvetovala tik pred odhodom na svoj drugi obisk k turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu, ki je za berlinsko kanclersko palačo osrednji akter v obvladovanju sedanje ­begunske krize.

V takšni politiki je na prvem mestu skupna evropska obramba pred navalom beguncev z zagotovitvijo dobrih možnosti za njihovo preživetje blizu domovine ter ohranitev schengenskega prostora in drugih svoboščin Evropske unije. Angela Merkel pogosto ponavlja, da mora Evropa tudi iz sedanjih težav iziti močnejša in ne šibkejša, tako kanclerka kot francoski predsednik pa se morata doma in v Evropi bojevati proti močnim silam, ki zagovarjajo zapiranje nacio­nalnih meja. V Berlinu in Parizu se čedalje bolj krepi prepričanje, da si za preobremenjenost EU z begunci skrivaj prizadeva tudi Rusija, od katere Angela Merkel in Hollande zahtevata že spoštovanje sporazumov iz Minska o Ukrajini.

Foto: Tore Meek/NTB Scanpix/Reuters

Takšno razumevanje evropske enotnosti vsaj po raziskavi ustanove Bertelsmann podpira večina Evropejcev. Od 11.500 ljudi iz vseh članic EU, ki so jih izprašali, se jih kar 87 odstotkov zavzema za skupno zaščito zunanjih meja, 79 odstotkov se strinja z enakopravno razdelitvijo beguncev na vse članice in 69 odstotkov s finančnim kaznovanjem tistih, ki tega nočejo narediti. Res so tudi pri Bertelsmannu zaznali precejšnje razlike med starimi in novimi članicami EU, a je tudi v državah, kot so Poljska, Češka, Bolgarija in Romunija, več kot polovica vprašanih za stališča, ki jih zagovarja tudi kanclerka, čeprav so mnogi izjavili, da se včasih zaradi priseljencev počutijo kot tujci v lastni državi.

Nujno zmanjšanje navala beguncev

Eden od izhodov iz zagate EU bi lahko bilo sodelovanje pri zavarovanju zunanjih meja samo tistih držav, ki se s tem strinjajo, in takšnih naj bi bilo že več kot deset. S tem bi pridobili nekaj časa za natančnejše dogovore s Turčijo in preverjanje možnosti za varna območja za begunce znotraj Sirije. Ob nadaljevanju rusko-sirskega bombardiranja položajev opozicijskih sil proti predsedniku Bašarju al Asadu si je kaj takega sicer težko predstavljati, a z vsakim bombardiranjem bolnišnice ali šole ta koalicija izgubi nekaj mednarodne verodostojnosti, morda celo v tistih evropskih državah, ki za sedanje težave še vedno najbolj krivijo kanclerko.

A tudi ta nima več veliko časa. Trinajstega marca bodo odločilne volitve v deželah Baden-Württemberg, Porenje - Pfalško in Saška-Anhalt in vsaj v zadnjih dveh bi morali biti uspešni krščanski demokrati, ali pa se bo senca poraza podaljšala tudi na kanclerko. Zadnje nemške javnomnenjske raziskave kažejo celo okrepitve tradicionalnih liberalcev iz FDP na račun bolj skrajne Alternative za Nemčijo in celo socialdemokratov. Če se bo takšno razpoloženje med prebivalstvom obdržalo, bo morda lahko kanclerka spet računala na desnosredinsko-liberalno navezo v državi.

Paradoksalno bodo nemški prvakinji pri tem morda pomagale prav države, ki se zdaj najbolj upirajo zaščiti pred begunci na zunanjih mejah EU in postavljajo žične ograje tudi na svojih mejah. Predpogoj za politični obstanek Angele Merkel je namreč korenito zmanjšanje navala beguncev. Še enega milijona morda ne bi preživela niti evropska politična virtuozinja.