Tiskane izdaje
Svet širne ravnine je to. »Do koder ti pogled seže, je vse tvoje, če le zmoreš vse objeti,« mi je dejal eden od dveh sopotnikov na poti iz Zagreba proti Subotici v Vojvodini. Ko so po poldrugem stoletju Habsburžani nagnali Turke tja, kjer so še zdaj, je avstro-ogrski plašč objel ta del, v prazen prostor pa so se začeli načrtno naseljevati številni narodi. Prostrane in rodovitne ravnice so bile kot naročene za poljedelce od vsepovsod, s severa in vzhoda; od takrat v tem kraju živi več kot dvajset etničnih skupnosti.
Zato navsezadnje ne preseneča, da se je na tokratnih volitvah za nacionalne svete prijavilo kar 82 list. Največ je bilo, za marsikoga presenetljivo, Romov, ki so se za člane nacionalnega sveta potegovali na desetih listah. Bunjevci na devetih, Romuni in Rusini na sedmih, Albanci, Grki, Slovaki in Ukrajinci na petih, Egipčani na treh, Bošnjaki, Slovenci in Čehi na dveh …
»Kako je z nacionalizmom,« vprašam kolega Zlatka Romića z Radia Subotica, ki tako kot večina medijev v Srbiji (in tudi v Vojvodini) ne preživlja rožnatih časov. »Ta večnacionalni konglomerat pri nas ni nikoli delal pretiranih težav, ne Jugoslaviji, ne Srbiji, ne komurkoli, tukajšnji ljudje so imeli namreč veliko preveč dela s seboj, s svojo zemljo. Zdaj imajo dela z zemljo veliko manj, vendar nacionalizem še zdaleč ni težava, te so drugje: v gospodarstvu, šolstvu ...« pravi in doda, da se število brezposelnih povečuje, dela ni, denarja je še manj. Cene pa letijo v nebo.
»Saj je res morda cena kvadratnega metra stanovanja ena najnižjih v Srbiji, od 900 do tisoč evrov stane kvadratni meter novogradnje, najetje enosobnega stanovanja pa v Subotici stane približno 110 evrov. A kaj, ko so stroški življenja vse višji,« dodaja sogovornik in za dodatek postreže s podatkom, da povprečna plača v Vojvodini znaša okoli 250 evrov.
Kriza je tako ali tako vsepovsod, volitve v nacionalne svete manjšin so minile mirno in še zdaleč niso »nekaj pomembnega«, je pa Vojvodina, in tudi Subotica, prišla v središče pozornosti pred kratkim, po tistem, ko so nogometno tekmo med Srbijo in Albanijo v Beogradu prekinili zaradi izgredov, ki jih je sprožil prelet daljinsko vodenega kvadrokopterja s pritrjeno zastavo Velike Albanije.
Iz Vojvodine so namreč začela prihajati poročila o napadih na objekte, slaščičarne in pekarne v lasti Albancev. Razbitega stekla ni manjkalo, vonja po zažganem tudi ne. V Subotici pa so neznanci podtaknili požar v džamiji, pri čemer so na srečo zgorela samo vhodna vrata. Halo je bil velik, obsodbe »etnično motiviranih napadov« so se začele vrstiti. Na srečo so se razmere pomirile in bolje je tako, čeprav se zdi, pravi Panta T., da zažigalna vrvica še kar tli.
Tlenje med Novim Sadom
Novo politično »kresanje«
Te dni so poslanci vojvodinske skupščine izglasovali rekonstrukcijo pokrajinske vlade, predsednik vlade Bojan Pantić pa tokrat ni dobil podpore Zveze vojvodinskih Madžarov, ki so se po izrednih srbskih volitvah priklonili Srbski napredni stranki predsednika srbske vlade Aleksandra Vučića. »Zavedam se, da bo dogajanje imelo velike posledice,« je bil edini komentar prvega moža vojvodinskih Madžarov Istvána Pásztorja, ko je odgovarjal na vprašanje, kaj pomeni pridružitev njegove stranke stranki predsednika srbske vlade.
Že pred časom je vojvodinski gospodarski analitik Vladimir Boarov zapisal: »Vojvodina še zdaleč ni enaka tisti, ki smo jo poznali pred dvajsetimi leti. Taka, kakršna je danes, ne more pomagati niti sama sebi, kaj šele da bi bila solidarna do koga drugega ...«
Mit o bogati Vojvodini postaja vse bolj lažen. Čedalje več tolikokrat opevanih salašev je naprodaj, mladi, raje kot da bi jih posodabljali ali oživljali, iščejo prvo priložnost za pobeg v tujino. Politika jih ne zanima, raje se sproščajo v klubih – ob srbski turbo folk glasbi. Svet širne ravnine, ki je lahko tvoj vse do tja, do koder si ga sposoben objeti, pa postaja čedalje večje breme.
