Berlin opozarja London: Omejevanje priseljevanja kot »točka brez vrnitve«

Berlin – Nemška kanclerka Angela Merkel bi v britanskem zavzemanju za omejitev priseljevanja iz drugih članic EU videla približevanje »točki brez vrnitve«, poroča Spiegel in namiguje, da bi si v Berlinu v tem primeru lahko predstavljali celo izstop Velike Britanije iz Evropske unije.

Krščanskodemokratska kanclerka Nemčije je bila doslej med najpomembnejšimi zavezniki konservativnega premiera Velike Britanije v Evropski uniji, z zavzemanjem za priseljeniške kvote iz držav EU pa je Cameron tudi za konservativni Berlin prestopil vse meje. Poročilo tednika Spiegel ne navaja virov, a v Nemčiji le redki dvomijo, da ti prihajajo iz kanclerske palače z jasno opredelitvijo za svobodni pretok dobrin, uslug, kapitala in ljudi v Evropski uniji. Angela Merkel je britanskega premiera že prej opozarjala, da z grožnjami ni mogoče reševati evropskih sporov, svoje stališče o svobodnem pretoku ljudi pa mu je predstavila tudi na zadnjem srečanju voditeljev EU.

Nemški opazovalci ob tem domnevajo, da Cameron izgublja živce zaradi protievropske stranke za neodvisnost Velike Britanije (Ukip), pri tem pa se je po njihovem mnenju odločil za taktiko, ki jo nemški konservativci odločno zavračajo pri obravnavanju domačih nasprotnikov EU. CDU in celo bavarska CSU, ki je sicer rada bolj radikalna, v odnosu do evrodvomljive Alternative za Nemčijo poudarjata svojo evropsko usmerjenost ter zavračata kakršno koli sodelovanje. Takšna strategija je vsaj za zdaj videti uspešna, saj so pri AfD na zadnjih deželnih volitvah svoj vpliv povečevali predvsem na račun levosredinske SPD in skrajno leve Levice.

To se morda lahko spremeni, sredinska Nemčija pa se v vsakem primeru vidi kot srednjeevropska sila s sporno zgodovino, ki narekuje odločno zavzemanje za evropsko združevanje. Velika Britanija je, nasprotno, otočna država in nekdanja kolonialna gospodarica z izjemnim prispevkom k širjenju ekonomske svobode v svetu, in kljub štiridesetletnemu članstvu v EU se mnogi Britanci bolj istovetijo z Evropskim združenjem za prosto trgovino Efta, ki Norveški, Islandiji, Švici in Liechtensteinu omogoča izogibanje »protekcionizmu EU«. Tako vsaj verjame konservativni evrodvomljivec Daniel Hannan, ki je septembra v časopisu Wall Street Journal med razlogi proti EU navajal tudi zastoj v pogajanjih o svobodni trgovini med EU in Indijo zaradi sporov o izvozu kmetijskih izdelkov. Efta, katere članice uživajo tudi svobodno trgovino z EU, napoveduje skorajšnji podpis trgovinskega sporazuma z nekdanjo britansko kolonijo ter še spodbujanje trgovanja s Kitajsko in ZDA. »Nič čudnega, da je dohodek na prebivalca v teh državah za četrtino višji od tistega v EU,« Hannan poudarja med navajanjem, da so države Commonwealtha v skupnem bogastvu že presegle države evrskega območja. »Že več kot štirideset let je britanska trgovina umetno preusmerjena s svojega naravnega zaledja, z gospodarstev z mešanico kmetijstva, surovin, industrije in uslug, ki sestavljajo 'anglosfero', k manj raznolikemu evropskemu bloku.«

Dajte nam hiše!

V Veliki Britaniji odmevajo tudi dvomljive odločitve »evrokratov« kot obračunavanje z energetsko »potratnimi« sesalniki in sušilci za lase ter evropskega sodišča za človekove pravice, najbolj vroča tema pa je vseeno priseljevanje. Pri tem je videti, da Britance bolj kot visoko usposobljeni priseljenci iz vsega sveta motijo tisti iz revnejših držav EU, ki pogosto prihajajo v pričakovanju socialne pomoči. »Tudi mi smo člani EU, dajte nam hiše,« so časopisi nedavno navajali zahteve nekaj desetin romunskih priseljencev, ki so taborili v podhodu londonske podzemne železnice.

Celo nekateri britanski konservativci verjamejo, da večina priseljencev iz drugih držav EU prihaja zaradi dela, tudi takšnega, ki ga Britanci nočejo opravljati. Znani torijec Kenneth Clarke meni, da velikodušni britanski sistem socialne pomoči veliko bolj od vzhodnoevropskih priseljencev izkoriščajo domačini, in zdaj je videti, da se London tudi zaradi nemških opozoril oddaljuje od kvot za priseljence iz držav EU. Časopis Sunday Times poroča, da se bo Downing Street raje osredotočil na obstoječe omejitve priseljevanja za tiste državljane EU, ki nimajo sredstev za preživljanje. Pri tem vprašanju bi se lahko Cameron spet zbližal z Berlinom, saj tudi Nemčija nikakor ni naklonjena priseljevanju tistih, ki jih njeno gospodarstvo ne potrebuje in si zato ne morejo služiti za življenje. Tudi ameriški politični svetovalec Jim Messina, ki je leta 2012 pomagal k ponovni zmagi demokratskega predsednika Baracka Obama, britanskim konservativcem odsvetuje tekmovanje s skrajno desnico na njenem terenu. Priporoča, naj se raje osredotočijo na svoje prednosti, med njimi še posebej na močno gospodarstvo.

Priseljenske korenine

Voditelj Ukip-a Nigel Farage, ki zdaj na raziskavah javnega mnenja dobiva med trinajstimi in devetnajstimi odstotki podpore, pa v pripravah na prihodnje parlamentarne volitve že pridno izkorišča prave in namišljene dileme Davida Camerona. Zlobneži zato britanskim konservativcem priporočajo občasno omembo dejstva, da je tudi voditelj Ukip-a po materini strani potomec nemških priseljencev, ki so v 19. stoletju prišli brez penija v žepu, če že nočejo poudarjati, da je tudi Farageova sedanja soproga nemškega rodu. Praprapraoče Nikolaus Schrod seveda ni prišel izkoriščat angleške sociale, ker te tedaj sploh ni bilo, tako kot njegova žena šivilja pa ni premogel nobenih dokumentov o kvalifikacijah za izdelovanje klavirske opreme. Kritiki dodajajo, da Farage v Veliko Britanijo ne bi dovolil niti svojim prednikom po očetovi strani, ki so kot francoski hugenoti še nekaj stoletij pred tem pribežali pred verskim preganjanjem.