Beseda sobivati se nam mora ves čas oglašati v mislih

Proti Islamski državi (IS) se je treba bojevati brez sovraštva. Takšna pot se zdi mnogokrat nemogoča, a je edina prava, sicer se bodo evropske družbe – in francoska med njimi – raztrgale v državljanskih vojnah. Namen islamističnih skrajnežev, ki trosijo smrt po zahodnih državah, je notranje prestrašiti ljudi, jih duševno zasužnjiti in dolgoročno doseči, da bi se začeli pobijati v novi »verski vojni«. Izrazu verska vojna so se mediji v Franciji dolgo časa izogibali, zdaj pa se je bati, da se mu ne bo mogoče več.

Nedavni napad v katoliški cerkvi v občini Saint-Étienne-du-Rouvray v Normandiji, v katerem je zaradi prerezanega vratu umrl 86-letni duhovnik Jacques Hamel, potrjuje, kako uničujoče razpršeno strategijo so si izdelali v IS. Potem ko so se januarja lani najprej z napadom na satirični tednik Charlie Hebdo »spravili« na francoski esprit in sploh moderne vrednote demokracije: na svobodo govora, svobodo samo po sebi, na laičnost kot sodobno civilizacijsko pridobitev – z napadom na pariško košer trgovino pa tudi na jude in z ubojem policistov še na varnostne organe –, so novembra z morijo v Bataclanu in sploh pred kratkim v Nici jasno sporočili: tarča ste vsi. Tragična slika žrtev je povedna, saj je bilo med ubitimi na niški Promenade des Anglais skoraj polovica tujcev in slaba tretjina ljudi francosko-tunizijskega rodu. Torkov napad na eno od 45.000 katoliških cerkva, kolikor jih stoji v Franciji, pa nakazuje, kot opozarjajo številni analitiki, še eno (novo) fazo uničujoče taktike Daecha: zasejati nevarno islamofobijo, sprožiti vojno proti vsem, da bi se v evropskih družbah nemuslimani postavili proti muslimanom ... Tarča so tako imenovane družbene »sive cone«, območja, ki niso samo bela ali črna, ampak so pisana paleta ljudi z vseh vetrov. Francija je takšna, socialno, versko (muslimanov je po nekaterih ocenah več kot sedem milijonov) in tudi po koreninah prebivalcev je zelo premešana družba.

Politična modrost

Kaj se bo v Franciji in Evropi dogajalo v prihodnje, je odvisno od modrosti politike, medijev in drugih mnenjskih voditeljev pa tudi vsakega posameznika. Po vsakem napadu, prav tako po grozljivem norenju terorista v tovornjaku v Nici, ne manjka medijskih pričevanj o tem, kako se ljudje (verbalno) postavljajo drug proti drugemu že samo zaradi fizisa in barve kože ...

Predsednik François Hollande se je takoj po torkovem napadu odpravil na mesto terorističnega napada, zvečer se je sestal z nadškofom iz Rouena, včeraj zjutraj pa so se v Elizejski palači zbrali predstavniki katoliške, protestantske in pravoslavne cerkve pa tudi avtoritete islama, judovstva in budizma. Prvi med Francozi je bil jasen: »Moramo biti skupaj,« in kot poročajo francoski mediji, takoj obljubil papežu kot vrhovnemu poglavarju Rimskokatoliške cerkve, da »bomo naredili vse, da bomo zavarovali cerkve in druge verske objekte«. A kot je v Elizeju poudaril protestantski pastor François Clavairoly, predsednik Federacije protestantov v Franciji, bo treba narediti predvsem dolge korake naprej v povezovanju in dialogu – enotnost je pogoj za zmago nad lslamsko državo. »Da bi po novem ob vsakem hramu postavili policiste ali vojake, ni sistem, ki bi bil lahko uresničljiv. Drugače, treba je pozivati k odgovornosti vsakega od nas.« Poudariti kaže, da je v Franciji okrog 50.000 katoliških cerkva in šol, 2500 mošej in muslimanskih izobraževalnih centrov, 717 sinagog in judovskih šol ter še tri tisoč drugih templjev. Kako naj skupaj več kot 56.200 religioznih objektov po državi – ob vsem drugem delu – obvlada slabih 357.600 policistov, orožnikov in vojakov, je gromozanski varnostni in politični izziv. Po oceni Le Monda bi samo za varovanje verskih objektov potrebovali najmanj 368.000 uniformirancev. Medtem opozicijska desnica, denimo Republikanci nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja, naprej zaostruje retoriko, češ da je francoski boj proti terorizmu popolnoma spodletel, zato ker je vladajoča politika predsednika Hollanda in premiera Manuela Vallsa neprimerno popustljiva.

Beseda sobivati

Proti barbarstvu se je treba bojevati brez sovraštva, redno opozarjajo neredki intelektualci, zato je pred evropskimi družbami strašen izziv. Po vseh uničenjih – premnogih smrtnih žrtvah v napadih, številnih ranjenih in brezštevilnih za zmeraj prizadetih svojcih ... lani in letos v Franciji, Belgiji, Nemčiji ... – se je vendarle treba zavedati perfidnega namena Islamske države in se ji upreti: brez sovraštva, jeze, maščevanja in samo z vztrajanjem pri sodobnih vrednotah civilizacijskega napredka. Napredna (francoska) politika pa tudi Katoliška cerkev ter islamske in vse druge avtoritete se bodo morali tokrat še bolj kot kdaj prej v preteklosti – ko sovražnik ni bil globalen, kakršen je danes – izkazati v pronicljivi analizi in pomirjajočih pristopih. Sovražna, rasistična in islamofobna sporočila niso drugo kot voda na mlin teroristom … Beseda sobivati se nam mora ves čas oglašati v mislih, tudi ob vzpostavljanju ostrih varnostnih ukrepov.