Bivši jurišnik srbskega vožda sestopa z oblasti

Nekdanji Titov mladinec Milo Đukanović se v zadnjega četrt stoletja že tretjič umika s položaja črnogorskega premiera. Najverjetneje gre za pragmatični manever prvaka Demokratske stranke socialistov, ki je ocenil, da je bolje, če se za nekaj časa znova umakne v senco.

Njegova odpoved vladarski oblasti še ne pomeni, da bo Demokratska stranka socialistov (DPS) ostala brez Mila Đukanovića. Po abdikaciji bo iz sence upravljal z mandatarjem Duškom Markovićem, državo in posli. Kot še stavijo analitiki, bo Đukanović, ki bo najverjetneje kot prvi na listi DPS postal poslanec, leta 2018 kandidiral za predsednika Črne gore. To vprašanje si postavljajo v državi in v širši regiji. Đukanović je za zdaj napovedal, da bo kot vodja DPS podpiral premierja in vlado, sam pa se bo posvetil krepitvi stranke. Drugače povedano to zgolj pomeni, da se ni umaknil iz črnogorske politike.

Dvoje škilastih oči v glavi

Po prvem umiku leta 2006 se je vrnil leta 2008, ko je pokojni Željko Šturanović odstopil zaradi zdravstvenih razlogov. Đukanović je takrat ostal na čelu DPS in poslanec, vrnitev pa je pojasnil s potrebami dtržave, ki da se je znašla v izrednih razmerah. Leta 2010 je vodenje vlade predal Igorju Lukšiću, dve leti kasneje pa se je spet vrnil za krmilo države. Drugič je ob umiku poudaril, da odhaja ponosno in s čisto vestjo ter da odločitve ni sprejel zaradi notranjih ali zunanjih pritiskov.

Đukanović je bil med letoma 1997 in 2002 tudi predsednik Črne gore, vlado pa je vodil sedanji predsednik države Filip Vujanović, ki po črnogorski ustavi ne more več kandidirati za to funkcijo. Politični kapital pridobljen s ponovno zmago na volitvah bo verjetno izkoristil na prihodnjih predsedniških volitvah, če bo ocenil, da kot šef DPS nima dovolj vpliva v vsakodnevni politiki. Če bo Đukanović kandidiral, bodo imeli prav analitiki, ki so prepričani, da gre zgolj za taktični umik.

Titovega mladinca je na veliko politično sceno pripeljal pokojni srbski vožd Slobodan Milošević in sicer kot uvoznika antibirokratske revolucije. Bil je jurišnik v obračunu s staro gardo črnogorskih komunistov, ki so se transformirali v današnjo vladajočo DPS. Politični vzpon je začel graditi kot slobofil, med bombardiranjem ZRJ se je čez noč prelevil v antislobofila, nato je nadaljeval kot rusofil, po razglasitvi neodvisnosti Črne gore pa je postal natofil. Scenarij vladanja DPS brez Đukanovića, kljub zmagi na parlamentarnih volitvah, je bil predvidljiv tudi zato, ker se je zaradi aretacije srbskih državljanov, ki so osumljeni državnega udara v Črni gori, skrhalo tudi njegovo prijateljstvo s srbskim premierom Aleksandrom Vučićem.

Srbsko-črnogorski odnosi oziroma nekdanji dve očesi v glavi so tako znova na preizkušnji, postavlja pa se tudi vprašanje, kdo je res skušal destabilizirati Podgorico in ali postaja tudi Črna gora poligon za merjenje moči med Američani in Rusi. Glede na to, da so iz Srbije, kot poročajo mediji, izgnali več ruskih državljanov, ki naj bi na srbskem ozemlju sodelovali pri pripravah terorističnih akcij v Črni gori. Po navedbah srbskih medijev so med osumljenimi »teroristi« tudi pripadniki desničarskih organizacij in nekdanji člani paravojaških enot, ki so se borili na strani Rusov v Ukrajini.

Ustoličenje šefa tajne službe

Odločitev o imenovanju Markovića za mandatarja za sestavo nove vlade sta na predlog Đukanovića, kot je pojasnil sam, sprejela tako predsedstvo kot glavni odbor DPS. Marković je bil v Đukanovićevih vladah podpredsednik za politični sistem, notranjo in zunanjo politiko. V Lukšićevi vladi je bil minister za pravosodje. Bil je tudi poslanec in generalni sekretar vlade, med letoma 1998 in 2010 pa je vodil kasnejšo agencijo za nacionalno varnost (ANB). Sodeč po tem, da je v igro vstopil bivši šef črnogorske tajne službe in eden najbližjih sodelavcev Đukanovića, bi bilo iluzorno pričakovati, da slednji ne bo imel vpliva na novo vlado.

Đukanović je v sporočilu za javnost zapisal, da se bo morala nova vlada v prihodnjih štirih letih soočiti s številnimi izzivi. Kot je še prepričan, bosta Marković in njegova vlada, ki bo oblikovana v nekaj tednih, lahko dokončala proces vključevanja Črne gore v EU in zvezo Nato, okrepila gospodarsko rast in življenjski standard ter še naprej krepila varnost in stabilnost države.

Marković je izjavil, da je pred vlado težka in odgovorna naloga, da izpolni predvolilne obljube. Po njegovem bo tako vladi kot DPS uspelo, če si ne bosta dopustili ponovitve napak iz preteklosti. Gre za slabe kadrovske rešitve, pomanjkanje odgovornosti in neodločnost pri izvajanju vladne politike. Kot prednostne naloge je izpostavil evroatlantske povezave, večjo pravno varnost ter več priložnosti za zaposlovanje mladih in izobraženih. Zavzel se je za hitrejše, bolj strokovno in bolj odgovorno delo na vseh področjih.

V Črni gori s prihodom Markovića ne gre pričakovati dramatičnih sprememb. V prid Đukanovića in Markovića je tudi dejstvo, da v Črni gori brez DPS ni mogoče zagotoviti prozahodne večine in vlade, kar se dobro zavedajo tudi v Bruslju. Đukanovićev sestop z oblasti je Demokratična fronta (DF) razglasila za veliko zmago združene opozicije. DF je še poudarila, da opozicija in črnogorski narod niso pozabili vloge Markovića, ki je bil Đukanovićeva desna roka in pooseblja koruptiven režim, ki so ga volilci zavrnili.