Tiskane izdaje
Američani in Rusi so se še leta 2010 na vrhu Nata v Lizboni dogovarjali in načeloma celo dogovorili o sodelovanju pri razvoju za Rusijo spornega protiraketnega ščita, ki naj bi Evropo varoval pred raketnimi napadi iz tako imenovanih malopridnih držav. Zdaj je tega dogovarjanja očitno konec.
Pogajanja o ščitu so zaradi vseh kriz v odnosih med jedrskima velesilama v minulih štirih letih povsem zastala. Nato namreč Moskvi po njenih trditvah nikakor ni hotel dati trdnih in pravno zavezujočih zagotovil, da sistem ne bo uperjen proti njej. Zdaj, štiri leta po lizbonskem vrhu, pa je zaradi ukrajinske krize celo videti, da taka zagotovila ne bodo več potrebna.
Po informacijah, ki jih je objavil Spiegel, naj bi namreč v krogih Nata pred bližnjim vrhom v Walesu zelo resno razpravljali o tem, da bi evropski protiraketni ščit zaradi Putinovega ravnanja v ukrajinski krizi obrnili tudi proti Rusiji. Zahteve, ki jih v Združenih državah menda podpirajo, prihajajo iz novih vzhodnoevropskih članic Nata, najglasnejše med njimi pa so baltiške države in Poljska, kjer je zaradi zaostrovanja razmer v Ukrajini čutiti vse hujši prastrah pred Rusijo. V pripravah na vrh zavezništva, ki se bo začel naslednji konec tedna, naj bi omenjene štiri članice Nata, ki jim nikakor ne gre odrekati tega, da imajo z Rusijo res slabe zgodovinske izkušnje, menda že zahtevale ustrezno formulacijo sklepa, po katerem bi bila načrtovana evropska protiraketna obramba obrnjena tudi proti Rusiji.
Večina evropskih članic zavezništva, med katerimi prednjači Nemčija, je proti taki odločitvi. Po prepričanju Berlina, ki si dosledno prizadeva za diplomatsko rešitev krize, v sedanjih zaostrenih razmerah nikakor nima smisla brez potrebe dodatno izzivati Putinove Rusije. Za povrhu je Nato leta dolgo Moskvi obljubljal, da protiraketni ščit nikakor ne bo uperjen proti njej. Toda strah pred Rusi ima v vzhodnoevropskih članicah Nata očitno zelo velike oči, kar spretno izkoriščajo predvsem zagovorniki trde linije. Razpravo in odločanje o ščitu naj bi po nekaterih informacijah sicer preložili na čas po bližnjem vrhu Nata, kljub temu pa so nekateri dodatni vojaški ukrepi zavezništva, s katerim naj bi pomirili zaskrbljene vzhodnoevropske članice in vojaško dodatno zagrozili Rusiji, že bolj ali manj znani.
Militarizacija Evrope
Odločitev o tako imenovanih zaščitnih ukrepih za Poljsko in baltiške države, ki uvaja pomoč in dodatne zavezniške enote za zavarovanje vzhodnih meja, če bo to potrebno, naj bi skupaj z okrepljenimi izvidniškimi poleti nad Natovimi vzhodnimi mejami avtomatično veljala tudi po izteku leta. Nemška kanclerka Merklova, ki je predlagala, da bi članice vsako leto znova potrjevale morebitno potrebnost takega ukrepa, je namreč ostala v manjšini. Čeprav je med svojim nedavnim obiskom v Latviji ves čas odločno poudarjala, da v zavezništvu povsem razumejo zaskrbljenost baltiških držav, da 5. člen pogodbe velja in da Nato svojih članic nikakor ne bo pustil na cedilu – da pa za zdaj še ni potrebe po permanentni nastanitvi vojaških enot ob mejah z Rusijo –, ji v baltiških državah očitno ne verjamejo. Njihove zahteve po izdatni vojaški okrepitvi vzhodnoevropskih članic in dvigu Natovih izdatkov za oboroževanje so zato vse glasnejše, slišati pa je celo predloge, po katerih naj bi 5. člen Natove pogodbe, če se nekaterim članicam ne zdi tako pomemben, v prihodnje veljal samo za tiste, ki so pripravljene slediti zahtevam zavezništva (beri: ZDA in poslavljajočega se generalnega sekreterja pakta Nato Rasmussena) po dvigu že leta padajočih izdatkov za oboroževanje na zahtevana dva odstotka BDP.
Nevarnost jedrske vojne
Evropa se je zaradi krize v Ukrajini po vseh desetletjih svojega priseganja na mirno reševanje sporov očitno znašla v fazi, ko zaradi šoka in hude krize na svojih tleh nekatere države že začenjajo razmišljati vse bolj po vojaško. Zaradi takega razmišljanja pa smo v očitno nikoli končanem vzhodno-zahodnem konfliktu vse bolj žrtve eskalacije konflikta, ki hitro lahko uide nadzoru. Nekdanji ruski zunanji minister Igor Ivanov in nekdanji britanski zunanji in obrambni minister Malcolm Rifkind sta že pred časom v International New York Timesu v skupnem članku nenavadno ostro opozorila, kam vse to lahko vodi in kako nevarno je, kadar politika ni več sposobna krotiti vojaških groženj. Krizni menedžment namreč lahko v določenem trenutku, ko stopnjujoče se grožnje uberejo svojo pot, »povsem iztiri«.
V regiji, kjer je, tako kot na Krimu in v vzhodni Ukrajini, nakopičenih toliko »zamrznjenih konfliktov«, je to lahko izjemno nevarno. Po njunem prepričanju smo že tako daleč, da bi bilo nujno aktivirati direktno »vojaško-vojaško« sodelovanje med vsemi sprtimi stranmi, s čimer bi preprečili morebitna presenečenja, politično pa na evropski ravni, tako kot leta 1975, pripraviti nekakšno helsinški podobno konferenco, s katero bi dorekli vse iz časov hladne vojne izvirajoče in očitno nedorečene fragmente konflikta. Kajti v nasprotnem primeru oba nekdanja ministra ne izključujeta niti možnosti jedrskega spopada.
