Bolje biti prebrisan in bogat kot pošten in reven

Čeprav je daytonski mir cokla razvoja BiH, velika večina volivcev, ki tolče revščino, še vedno glasuje za nacionalne stranke, ki jim ustreza zapletena notranja ureditev, ker lahko v miru ribarijo v kalnem. V Bosni pač prevladuje prepričanje, da je bolje biti prebrisan in bogat kot pa pošten in reven.

Daytonska Bosna in Hercegovina je nikogaršnja država. Ni ne srbska, ne hrvaška ali bošnjaška, še manj pa država ostalih državljanov. Daytonski sporazum je minimalna platforma, ki sama po sebi ne zagotavlja razvoja in napredka BiH, tako da je Bosna ostala nedokončan projekt. V teh razmerah politiki, njihove družine, prijatelji in botri bogatijo, državljani pa plačujejo njihove kredite.

Politična elita se še ni dogovorila o razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga v zadevi Sejdić-Finci, po kateri mora BiH zagotoviti enakopravnost vseh državljanov BiH glede pravice do kandidature na volitvah, kar terja spremembo ustave. Sodna oblast kot steber vsake države ni sposobna zaslišati predsednika Republike srbske Milorada Dodika. V BiH je kljub haaškim sodbam mogoče negirati genocid in poveličevati naciste in vojne zločince, ulice pa poimenovati po morilcih iz Jasenovca. Dan državnosti praznuje manj kot polovica državljanov, Srbi praznujejo dan Republike srbske, Hrvati pa obletnico Herceg-Bosne.

Premoženje politikov padlo z neba

Direktor Pobude za boljšo in humanejšo vključitev Žarko Papić je pred dnevi na okrogli mizi v Sarajevu o minimumu socialne varnosti in zakonu o osnovah socialnega varstva v FBiH postregel z oceno, da v BiH že 900.000 ljudi ali 27 odstotkov prebivalstva živi pod mejo absolutne revščine. Papić je opozoril na izjemno rast socialne neenakosti, kajti v državi je že 92 multimilijonarjev. Po njegovem zaradi nepravičnosti grozi eksplozija socialne bombe.

Po Forbsovem seznamu najbogatejših ljudi v BiH sta na prvem mestu brata Kenan in Damir Hastor, naslednika Nijaza Hastora, ki je ustvaril Prevent in ASA skupino. Na vrhu sta se zasidrala z okoli 385 milijoni evrov premoženja. Sledi jima lastnik podjetja HIFA Izudin Ahmetalić, ki naj bi bil težak dobrih 340 milijonov evrov, na tretjem mestu pa je veriga supermarketov iz Tuzle Senada Džambića, ki ustvarja nekaj več kot 280 milijonov evrov prihodka.

V primerjavi z najbogatejšimi v regiji in v EU naj bi bilo njihovo premoženje skromno in bolj ali manj pregledno, večji problem pa predstavljajo predvsem posamezniki, ki so obogateli čez noč, pristojni organi pa ne poznajo in se tudi ne trudijo, da bi raziskali porekla njihovega premoženja. Glede na njihove mesečne dohodke, jim je premoženje očitno padlo z neba. To naj bi veljalo tudi za družino Bakirja Izetbegovića, ki naj bi nagrabila več sto milijonov ali celo milijardo evrov premoženja, in družino Dragana Čovića ali za Dodika in številne druge strankarske in državne funkcionarje, vendar njihovih prihodkov in odhodkov nihče ne preverja.

Zatiranje upora z organi pregona

Ključna zahteva protestnikov v Sarajevu, Tuzli, Banjaluki, Bihaću, Mostarju in drugih mestih pred poldrugim letom je bila zagotavljanje socialne pravičnosti. Gibanje za socialno pravičnost, ki ima svoje podružnice v vseh večjih urbanih sredinah, je najmočnejše v državi. Da bi preprečila nove proteste, je oblast s pomočjo policije, sodstva in medijev ustvarjala vzdušje napetosti in strahu. V medijih so širili novice, da je večina protestnikov, ki so demonstrirali na ulicah, iz vrst huliganov in narkomanov. Poleg medijske propagande je za zatiranje upora zlorabila organe pregona. S ciljem, da bi protestnikom preprečili, da bi znova šli na ulice, je oblast zoper njih vložila številne prijave za prekrške. Čeprav so absurdne obtožbe na koncu praviloma padle, je ljudi postalo strah, da jih bo policija še naprej preganjala.

V BiH je večina prebivalstva revnih, če v to kategorijo ne uvrščamo samo tistih, ki so lačni in nimajo strehe nad glavo. Po kriterijih razvojnega programa Združenih narodov (UNDP) in Svetovne banke (WB) so revni tudi ljudje, ki nimajo dostopa do izobraževanja in zdravstva ter družbenega in kulturnega življenja. Po definiciji ZN se revščina deli na bedo ali absolutno revščino, relativno revščino in novo revščino. V prvo kategorijo spadajo ljudje, ki ne morejo zadovoljiti svojih osnovnih potreb, kot so hrana, voda, obutev in oblačila, v kategorijo nova revščina pa spadajo osebe in družine, ki ne dosegajo življenjskega standarda družbe, v kateri živijo.

Po oceni Agencije za statistiko BiH, ki je izhajala iz metodologije WB, je pred petimi leti živelo pod pragom absolutne revščine 15 odstotkov, v relativni revščini pa skoraj 18 odstotkov prebivalstva. V Republiki srbski je bil reven vsak peti, v Federaciji BiH pa vsak sedmi prebivalec. Po nekaterih ocenah je pod pragom absolutne revščine živelo celo dobrih 23 odstotkov prebivalstva. Večino revnih v BiH so bili zaposleni, ki za svoje delo niso dobili plačila ali pa zaradi nizkih plač niso mogli preživljati svojih družin. Po podatkih WB je leta 2013 na robu revščine živelo več kot milijon in pol prebivalcev BIH, vsak peti prebivalec pa je živel z 1,5 evra na dan. Sklad ZN za otroke (Unicef) v BiH je ocenil, da na pragu revščine živi 58 odstotkov prebivalcev in da v revščini živi tudi skoraj 20 odstotkov tamkajšnjih mladih.