Brexit bo odseval tudi v davku na plastiko

Britanska vlada in evropska ­komisija sta si lahko še tako v laseh zaradi negotovosti, povezane z brexitom, toda pri obvladovanju njegovih proračunskih posledic razmišljata zelo podobno. Tako v Londonu kot v Bruslju se je v minulih dneh veliko govorilo o obdavčevanju plastike.

Človekov odnos do plastike je problem svetovnih razsežnosti, viden v naraščanju količine nerazgradljivih odpadkov, ki ogrožajo krhke naravne ekosisteme. Medtem ko naravovarstveniki in nevladne organizacije pozivajo k sprejetju radikalnih ukrepov, tudi k celoviti prepovedi njene uporabe, politiki na upravljanje človekove odvisnosti od plastike ne gledajo zgolj skozi prizmo okoljske politike.

Vojna proti plastiki

»Priložnost, ki nam jo ponuja brexit, bomo izkoristili za okrepitev naših okoljskih standardov,« je med včerajšnjo predstavitvijo načrta razvoja britanske okoljske politike poudarila premierka Theresa May. Z razglasitvijo »vojne proti plastiki«, v kateri bo država med drugim uvedla nove davke na več vrst plastične embalaže, je po poročanju britanskih medijev poskusila dokazati, da vizija njene vlade ni omejena zgolj na uresničevanje referendumskega izida o izstopu Združenega kraljestva iz EU.

Kako dolgoročni so njeni cilji, kaže zaveza, da se bo Združeno kraljestvo v prihodnjih 25 letih odpovedalo ustvarjanju vseh nenujnih plastičnih odpadkov. Z drugimi besedami: plastične vrečke in živilska embalaža, kot jih poznamo zdaj, bodo stvar preteklosti. Še preden se to zgodi, pa bo država poskusila tudi nekaj zaslužiti s plastiko. Konservativne vlade se ponavadi na vse pretege upirajo zviševanju oziroma uvajanju novih davkov. Toda v novi realnosti, ki jo prinaša brexit, britanskim konservativcem ne preostane dosti drugega, kot da poiščejo dodatne vire financiranja javne porabe in s tem ublažijo pritisk na proračun.

Davek na plastiko po besedah okoljskega ministra Michaela Gova velja za eno varnejših možnosti zato, ker so volivci do zdaj pokazali, da so se v korist okolja pripravljeni odpovedati marsikateri navadi. Minister je kot primer navedel zmanjšanje prodaje plastičnih vrečk za enkratno uporabo v večjih prehrambnih trgovinah, na katere je vlada pred leti uvedla davek v višini 5 penijev. Uporaba vrečk se je v pol leta zmanjšala za 85 odstotkov.

Spremenljive navade

Če se bo nov davek na embalažo vsaj približno tako dobro obnesel, bo njegov pozitivni vpliv na britanski proračun kratkotrajen. Na drugi strani Rokavskega preliva medtem računajo, da so človekove navade težje spremenljive. Evropska komisija v nasprotnem primeru ne bi toliko poudarjala obdavčevanja plastike kot načina za prihodnje financiranje evropskega proračuna.

Komisar za proračun Günther Oettinger je v sredo potrdil, da bo komisija predlagala uvedbo davka na plastiko kot enega od ukrepov za pokritje 13 milijard evrov velike luknje, ki jo bo povzročil brexit. Tako zbrana sredstva bi se stekala neposredno v evropski proračun. »Predlagali bomo možnost uvedbe davka na plastiko, da bi spodbudili zmanjšanje uporabe plastične embalaže,« je med nastopom na konferenci o prihodnosti finančne perspektive EU povedal nemški komisar in tako neposredno povezal reševanje prihajajočih fiskalnih izzivov s perečimi vprašanji okoljske politike. Oettinger je potrdil, da vprašanje, ali bo davčno breme padlo na proizvajalce ali potrošnike, še ni odločeno.

Usmeritev, ki jo je nakazal, v vsakem primeru kaže, kako so politiki na obeh straneh tudi v času velike negotovosti o prihodnosti odnosov med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo bistveno bolj usklajeni v razmišljanju, kot bi si želeli priznati. Zlasti takrat, ko problemi in izzivi, s katerimi se soočajo, presegajo evropski kontekst.