Tiskane izdaje
Po objavi podatkov o lanskih vplačilih posameznih članic v skupni evropski proračun so se v EU znova okrepile zahteve po pravičnejši delitvi sredstev iz evropskih skladov. Očitek leti predvsem na tiste članice, ki spadajo med največje prejemnice evropskih sredstev, ko gre za begunsko krizo, pa niso pripravljene pokazati niti kančka solidarnosti.
Po podatkih za lansko leto je bila Nemčija po skupni vsoti vplačanih sredstev v evropski proračun znova največja neto vplačnica. Od Bruslja je »počrpala«, kot temu rečemo pri nas, 14,3 milijarde evrov manj, kot je vplačala v skupni proračun. Poljska in Madžarska pa sta iz tega istega proračuna dobili največ in sodita med največje neto prejemnice evropskih sredstev. Varšava ima 9,4 milijarde evrov plusa, Budimpešta pa 4,6 milijarde.
Ker so bili različni evropski skladi od nekdaj namenjeni spodbujanju hitrejšega razvoja manj razvitih članic in izravnavanju razlik v skupnosti, ki naj bi sčasoma postala čim bolj homogena, s tem seveda ne bi bilo nič narobe, če se nekatere članice – kar v begunski krizi velja predvsem za višegrajsko skupino – ne bi obnašale zelo »solidarno«, ko je od Bruslja treba vzeti denar, ko je treba pokazati vsaj nekaj solidarnosti pri reševanju skupnih problemov, pa ta njihova solidarnost takoj odpove.
Med nemškimi poslanci evropskega parlamenta so zato po letošnji objavi podatkov o lanskih vplačilih v evropski proračun znova oživele zahteve, da bi kazalo takim nesolidarnim članicam v prihodnje onemogočiti dostop do evropskih sredstev in jih s tem tudi finančno kaznovati za njihovo nesolidarnost s preostalimi članicami. Predsednica odbora za nadzor evropskega proračuna v evropskem parlamentu Inge Grässle (CDU) je pred kratkim za Die Welt izjavila, da bi bilo treba »državam, ki ne spoštujejo evropskega pravnega reda ali pa niso pripravljene sodelovati pri sprejemu in registraciji beguncev, preprosto črtati denar«, ki ga dobivajo iz evropskih skladov, za nekaj podobnega pa se je zavzel tudi podpredsednik evropskega parlamenta Alexander Graf Lambsdorff, ki je dejal, da bi morali med predvidenim letošnjim jesenskim temeljitim pregledom večletnega »finančnega okvira« evropskega proračuna »poskrbeti tudi za to, da se bodo neto prejemnice, kakršni sta Poljska in Madžarska, pri begunskem vprašanju obnašale solidarno in da bodo spoštovale evropske vrednote«.
Infografika: Delo
Nelogične razlikeProblem ni nov. Že lansko jesen ga je z zahtevami po finančnem kaznovanju nesolidarnih članic, predvsem Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške, ki dosledno zavračajo begunce, načel zdaj že nekdanji avstrijski kancler Werner Faymann, pridružili pa so se mu tudi številni drugi vplivni evropski politiki. Razprave so potem, tudi zaradi preobrata v begunski krizi, brutalnega zaprtja balkanske begunske poti in avstrijskega »zbližanja« z višegrajsko skupino nekoliko zamrle, vendar tudi zaradi bližajočih se jesenskih priprav na korenito pretresanje evropskega proračuna niso potihnile.
Povsem nelogično je namreč, da velike neto vplačnice, med katerimi so ob Nemčiji še Velika Britanija (11,5), Francija (5,5), Nizozemska (3,7) in Italija (2,8), polnijo proračun, države, ki ta sredstva najbolj koristijo, pa niso pripravljene pokazati niti najmanjše solidarnosti pri reševanju skupnih evropskih problemov. Številke so še posebej nelogične, če pogledamo, koliko vsak posamezen Evropejec, preračunano na število prebivalcev v posamezni članici, prispeva za to, da se v nekaterih članicah lahko obnašajo povsem pišmeuhovsko do skupnosti. Po tem kriteriju so največji neto vplačniki Švedi z 226 evri, največji uporabniki pa Slovaki s 541 evri prejemka na glavo prebivalca. Slovenija je po podatkih finančnega ministrstva lani »počrpala« 446 milijonov evrov presežka iz evropskega proračuna, kar je 223 evrov na prebivalca.
Čeprav je evropski proračun v primerjavi s proračuni posameznih članic razmeroma majhen in o »profiterstvu« ni mogoče govoriti, saj imajo gospodarsko močne in največje neto vplačnice navsezadnje tudi največ koristi od skupnega trga, te razlike vendarle bodejo v oči. Še posebej kadar se prejemnice sredstev (skoraj deset milijard evrov tudi za veliko Poljsko ni malo) v vseh drugih primerih vedejo do EU nesolidarno.
Prazne grožnje
Kljub takim nelogičnostim pa so možnosti, da bi se Evropska unija v resnici lotila finančnega kaznovanja nesolidarnih članic, precej majhne. Dvomljiv je celo predlog predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, po katerem bi tiste članice, ki nočejo sprejeti beguncev, za njihovo oskrbo prispevale v poseben sklad.
Razlogov, zakaj večina zahtev po tovrstnem finančnem kaznovanju nesolidarnih spominja na prazne grožnje, ki niso dosti več od verbalnega pritiska, je več. Prvi med njimi je, da je v proračunu EU do leta 2020 tako rekoč nemogoče kar koli velikega spremeniti, drugi pa, da bi si bilo treba v primeru premeščanja denarja iz enega skupnega evropskega lonca v drugega – na primer pri drugačni razporeditvi regionalnih strukturnih skladov, iz katerih črpajo predvsem vzhodnoevropske države – zagotoviti obvezno soglasje evropskega sveta. Kar pomeni, da bi morali šefi vlad, ki naj bi jih EU tako kaznovala, sami glasovati za tako kaznovanje.
Še večji problem je seveda, ker EU, niti po lizbonski pogodbi, ki je leta 2009 uvedla večinsko odločanje, nikoli ni bila ustanovljena z namenom, da bi večje in močnejše članice kakor koli kaznovale manjše in šibkejše. To bi bilo zelo nevarno in bi kvečjemu le še podžgalo že tako preveč protibruseljsko razpoloženje. Nemška kanclerka Merklova se zato kljub zahtevam nekaterih politikov iz lastne CDU in CSU temu upira in še vedno sledi politiki nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla, ki je vedno trdil, da bi tak pritisk velikih in močnih takoj uničil skupnost.
EU namreč vse od skupnosti za premog in jeklo naprej nikoli ni bila namenjena temu, da bi ene članice kaznovale druge. Njen ključni cilj, ki ga je nekaj evropskih voditeljev že v finančni krizi nevarno ogrozilo, je vedno bil za vsako ceno usklajevati še tako različne interese in ravnati, kolikor je le mogoče solidarno.
