Tiskane izdaje
Ljubljana − Evro je nastal kot politični projekt na osi Berlin−Pariz. Kako je opravil svojo funkcijo denarja in kako vidi vlogo ECB, ki jo zadnjih pet let vodi Mario Draghi, smo povprašali profesorja mednarodnih financ na ekonomski fakulteti Mojmirja Mraka.
Pritrjuje, da je »uvedba evra imela močno politično ozadje, saj se je dogajala v obdobju ponovnega zagona evropskih integracijskih procesov konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in zgodovinskega procesa političnega združevanja Nemčije. Ta se je težko odrekla marki, a je nato le privolila v kontekstu francoskega vztrajanja na 'združeni Nemčiji v okviru poglobljene Evrope'. V obdobju do krize je evro res deloval solidno in krepil svojo vlogo mednarodne valute, izbruh krize pa je jasno razgalil 'porodne slabosti' institucionalne strukture evropske monetarne unije oziroma slabosti, ki izvirajo iz časov njenega nastanka.
Tu mislim predvsem na nedorečeno fiskalno stran evrskega območja in dejstvo, da je bila monetarna unija vzpostavljena brez kakršnega koli mehanizma za preprečevanje krize. Ko je kriza izbruhnila, je bilo evrsko območje tako rekoč brez instrumentov za reševanje. Takrat so države članice sprejele niz ad hoc ukrepov, s katerimi so sicer preprečile propad, sistematična stabilizacija evrskega območja pa je po sedmih letih še vedno 'delo v teku'. V tem času je ECB odločilno prispevala k temu, da je evro obstal, v zadnjem letu oziroma dveh pa je s svojo monetarno politiko tudi prispevala k sicer še vedno krhki gospodarski rasti.«
Banka Slovenije se je prelevila v zgolj nekakšno podružnico ECB, ki izvaja le še bančni nadzor, pri tem pa nimamo lastne denarne, tečajne, obrestne politike, vse to nam krojijo v Frankfurtu. Bi nam včasih prišlo prav, če bi lahko o tem odločali sami, kot v časih tolarja?
Banka Slovenije ima formalno povsem enako vlogo kot katerakoli druga centralna banka države članice evrskega območja. To konkretno pomeni, da Banka Slovenije oziroma njen guverner sodeluje pri sprejemanju odločitev o monetarni politiki ECB. Res smo z vstopom v monetarno unijo izgubili svojo lastno nacionalno valuto, smo pa po drugi strani dobili valuto, ki je druga najmočnejša na svetu, in to je ključnega pomena za naše majhno in močno izvozno usmerjeno gospodarstvo. Seveda bi nam včasih prišlo prav, da bi s svojo lastno monetarno in tečajno politiko valuto lahko bolj tenkočutno naslavljali naše specifične probleme, a sočasno bi bili tudi bolj izpostavljeni različnim tveganjem, ki jih poznamo iz časov, ko smo imeli tolar. Ta je sicer imel v 15-letni zgodovini izredno pomembno in pozitivno vlogo.
ECB je pod udarom kritik: na severu pravijo, da pretirava pri odkupih obveznic (odkupljenih jih je bilo za več kot 1500 milijard evrov) ter destimulira banke in varčevalce z negativnimi obrestnimi merami. Na jugu ji očitajo pretrdo držo pri varčevalnih diktatih. Katere kritike so upravičene, katere ne?
ECB je v razmerah, kakršnim smo bili priča v EU in evrskem območju v letih od izbruha brize, svojo vlogo odigrala dobro. Brez njenega posredovanja že ob izbruhu grške krize leta 2010 in brez znane obljube, da bo storila vse za preprečitev propada evra leta 2012, je vprašanje, če bi zdaj praznovali 15-letnico prehoda iz nacionalnih valut v evro ter desetletnico naše vključitve v evrsko območje. ECB je v zadnjih dveh letih s svojo nekonvencionalno politiko kvantitativnega sproščanja tudi pomembno prispevala k vračanju Evrope na kolikor toliko stabilno gospodarsko rast. Je pa res, da takšna politika ECB že srednjeročno ni vzdržna.
Ne pomeni namreč drugega kot kupovanje časa za vse tiste reforme, ki bi jih morale države članice sprejeti in udejanjiti, za katere pa žal ni pretiranega političnega apetita. Žal je realno pričakovati, da se bo to nadaljevalo v prihodnjih mesecih, ko se Evropa po brexitu in izvolitvi Trumpa sooča z volitvami v nekaterih svojih ključnih državah.
Da, ob brexitu in Trumpovi zmagi se je izkazalo, kako »nemogoče postaja mogoče«. Da letošnje volitve v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, morda v Italiji itd. prinašajo negotovost, je decembra lani svaril tudi Mario Draghi, ko je oznanil podaljšanje odkupov obveznic − skupaj jih je bilo že za več kot 1500 milijard evrov − vsaj do konca 2017. Kako vidite scenarije za prihodnost evra?
Strinjam se z oceno, da je program podaljšanja odkupovanja obveznic predvsem posledica političnih negotovosti v evrskem območju, povezanih z letošnjimi volitvami. Bo pa ta program pod velikim pritiskom, če se bo inflacija v evrskem območju dvignila na nivo, ki bo blizu tistega, na katerega cilja ECB. V zadnjem času je namreč vse več in vse bolj odločnih pozivov dela odločevalcev v ECB, naj omenim samo nemško predstavnico v njenem izvršnem odboru, ki v nasprotju s predsednikom Draghijem pravijo, da program ni več potreben in ga je torej treba postopoma ukiniti ter se vrniti na klasične instrumente monetarne politike. Ocenjujem pa, da resnejših sprememb politike ECB na tem področju ne bo pred volitvami v navedenih štirih državah.
Ko bo udarila naslednja kriza, Evropa ne bo imela časa za novo serijo vrhov in celonočnih sej, zato potrebujemo pripravljen paket prve pomoči za evrsko območje, boljše krizno vodenje, reforme itd., ugotavljata ugledna nemška Bertelsmann Stiftung in francoski Jacques Delors Institute. Predlagata, da evropski mehanizem stabilnosti ESM dobi 200 milijard evrov za hitro ukrepanje, na daljši rok pa še uvedbo evrskega finančnega ministra in Evropskega denarnega sklada, tudi povezavo med parlamenti evrskih držav itd. Se strinjate?
Izhodišče omenjenega poročila, s katerim se v celoti strinjam, je, da se bo Evropa prej ali slej soočila z novo krizo, nanjo pa mora biti pripravljena, sicer je ne bo preživela. Ni realno pričakovati, da bi še eno krizo preživeli na enak način kot smo zadnjo, to je predvsem z naslanjanjem na instrumente ECB. Strinjam se, da bi bilo treba okrepiti evropski mehanizem stabilnosti, vzpostaviti polno delujočo bančno unijo ter reformirati fiskalna pravila. V poročilu manjka jasna ocena, da zadnja kriza ni bila le fiskalna, temveč vsaj toliko tudi plačilnobilančna.
To pa pomeni, da bo v prihodnje nujno tudi prilagajanje držav s presežki v plačilni bilanci, predvsem Nemčije. Brez te spremembe dolgoročna stabilizacija evrskega območja ni mogoča. Zelo pa se strinjam z ocenami, ki jih poročilo daje o mešanih rezultatih Junckerjevega paketa ter o nujnosti reforme proračuna EU, za kar brexit in najnovejše poročilo Montijeve skupine ponujata dobro in pravočasno izhodišče.
Kar pa zadeva reformo evrskega območja na dolgi rok − gre za vzpostavitev prave fiskalne unije −, so mi stališča poročila zelo blizu, so podobna tistim, o katerih sem v zadnjih mesecih pisal in tudi govoril na dogodkih, kjer je bilo govora o prihodnosti Evrope.
