Tiskane izdaje
Levica Françoisa Hollanda se je v svojem mandatu resda vse prej kot izkazala, toda ob finančno-nepotistični aferi, v kateri se na desnici moralno pogreza republikanec François Fillon, se na predvolitvah izbrani socialist Benoît Hamon nadeja možnosti, da se prebije v drugi predsedniški krog. Levica ni nujno odpisana, verjame Hamon, ki prav te dni javno razkriva svoje nič kaj posebno premoženjsko stanje. Pa je tudi dovolj povezana? In stojijo volivci za njim? Ali bolj za Jean-Lucom Mélenchonom?
Določene štrene utegne zagotovo zamešati tudi radikalni levičar Mélenchon, ki je predvolilno »v napoto« tako socialistu Benoîtu Hamonu, ki mu ankete javnega mnenja kažejo vse bolje, kot Yannicku Jadotu iz EELV (Evropa, Ekologija, Zeleni). Če bi levica hotela računati na drugi krog predsedniških volitev, bi morala pogledati širše, se povezati za skupnim kandidatom, preseči programske razlike ter predvsem osebna stremljenja in častihlepje posameznih voditeljev. V vojni egov to ni lahko, sploh ker so Hamona na predvolitvah izbrali volivci in ker Jadot še postavlja pogoje za umik, radikalni Mélenchon, ki se je že pred petimi leti potegoval za prvi stolček v državi, pa je sploh mojster političnega marketinga: znan je, recimo, po lastnem kanalu na youtube in precej sproščenih pristopih do volivcev; njegova ekipa predstavlja politične smernice tudi s skeči v podzemnih vlakih in na ulici.
Program skrajnega levičarja
Prekaljeni levičar Jean-Luc Mélenchon, ki se ima za človeka »antisistema« in rad govori o nuji po porazdeljevanju bogastva, poskuša povezati »nepokorno Francijo«, La France insoumise. Zanimivo je, da se na uporniške volivce obrača s programom, poimenovanim Skupna prihodnost (L'Avenir en commun), ki je na spletni strani gibanja – začuda – plačljiv. Spodrsljal je velik in v resnici nerazumljiv, kako bi lahko s takim pristopom prepričal Francoze, da mu je v resnici mar zanje: sploh, ker ponavlja, da je treba dati oblast ljudem in posebno ker kot skrajni levičar cilja na malega, nemočnega človeka.
Čeravno je linija, ki jo ubira, precej nejasna, celo zmedena (takoj po izvoliti bi, denimo, sklical konstitutivno skupščino, poskrbel za novo ustavo in Šesto republiko ter se brž zatem umaknil), je mogoče programsko izluščiti deset osnovnih smernic. Na primer: odločno nasprotuje trgovinskim sporazumom tako med EU in ZDA kot med EU in Kanado; že ves čas se postavlja proti zakonu o delu, poimenovanem El Khomri; v ospredje postavlja ekologijo, zato bi namesto zlatega fiskalnega pravila vpeljal tako imenovano »zeleno pravilo«, po katerem bi bedeli nad naravnimi viri in jih ne bi počez nespametno izkoriščali. Pravilo bi vpisal v ustavo, kajti »naravi je treba vzeti le toliko, kolikor je sposobna obnoviti.«
Verjame tudi, da mora skupno dobro – voda, zrak ... – postati prednostna skupna skrb, podobno kot trajnostni razvoj. Poskrbel bi prav tako za načrt energetske tranzicije, kar pomeni, da bi pod njim Francija opustila jedrsko energijo in bi se popolnoma preusmerila k obnovljivim virom. Kot prvi mož v državi bi pregledal vse evropske sporazume in dal pri tem besedo državljanom, neposredna demokracija bi bila nasploh njegov osrednji slogan; zato bi vpeljal »pravico do odpoklica« izvoljenih predstavnikov ljudstva sredi mandata, če bi se pokazalo, da svojega dela ne opravljajo, kot je treba.
Zanj, ki bi legaliziral kanabis, je še pomembno, da bi se lahko Francozi z mnogih političnih brezpotij rešili z referendumom. Da pa bi se izognili ponovnemu finančnemu pogrezanju, bi poskrbel za jasno ločnico med investicijskimi in poslovnimi bankami, kakor bi bila prioriteta še povečanje kupne moči. Državljani naj bi več trošili, zato bi minimalno plačo (SMIC) dvignil s sedanjih približno 1150 evrov neto na 1300 evrov. Pravi še, da je treba ljudi plačati bolje za manj ur dela, upokojevanje da je primerno pri šestdesetih letih, nedeljsko delo pa je zagotovo brca mimo. Kje bi za manj dela dobil več denarja, za zdaj še ni pojasnil ...
Če je že treba govoriti o sovražnikih sodobnega sveta, potem je Jean-Luc Mélenchon eden tistih, ki kažejo s prstom na nemško vlado in dolgoletno mantro Angele Merkel o prepotrebnem varčevanju, na Evropsko centralno banko in ordoliberalizem Evropske komisije. V Mélenchonovih smernicah je, kakor mu gledajo pod prste analitiki, veliko nekonsistentnosti, kajti po eni strani zagovarja fiskalno in plačno usklajenost po Evropi, po drugi strani pa se v imenu pravice, da narodi sami odločajo o svoji ekonomski poti, spravlja nad zlato fiskalno pravilo. Ob enotni evropski valuti bi poskrbel še za vzporedni nacionalni evro, ki bi ga uporabljali le v Franciji.
Proti sistemu, in vendar ves čas v sistemu
Petinšestdesetletni Jean-Luc Mélenchon, ki želi utelešati antiliberalno levico, je eden tistih francoskih politikov, ki grmijo proti sistemu, ob tem pa pozabljajo, da so sistem tudi oni, saj so od nekdaj zraven ali blizu. V svoji politični karieri je zamenjal nekaj levih strank, leta 2008 je zapustil socialiste in štiri leta pozneje kandidiral za predsednika države v imenu koalicije Leva fronta (Front de gauche), ko je v prvem krogu z enajstimi odstotki podpore končal na četrtem mestu. Še kot socialist je bil v obdobju od leta 2000 do 2002. delegirani minister za poklicno izobraževanje, od leta 2009 je evropski poslanec ... Zato kritiki v njem ne čutijo prave svežine mladega vetra.
