Tiskane izdaje
Bruselj – Evropski uniji je s kočljivim sodelovanjem z Libijo in Turčijo uspelo znatno zmanjšati število prihodov prosilcev za azil, a na pomanjkanje solidarnosti med članicami še vedno nima prepričljivega odgovora.
Predlogi prenove dublinskega sistema, po katerih bi se v primeru največjih kriz samodejno sprožil solidarnostni mehanizem premeščanja prosilcev po celotni EU, so v slepi ulici. Tema je že več kot dve leti vroč kostanj na bruseljskem parketu. Več predsedstev Uniji je že poskušalo doseči kompromisno rešitev, a brez uspeha. Niti Estoniji ni uspelo in z dosjejem se bo v prvi polovici leta ukvarjalo bolgarsko predsedstvo. Evropska komisija si želi, da bi bil sporazum o »pravem ravnotežju med odgovornostjo« dosežen že na vrhu Unije maja v Sofiji.
Po zadnjih predlogih, ki so na mizi, bi v manj hudih krizah zadoščala že – prostovoljna solidarnost. Obvezna bi bila samo v najresnejših razmerah. »Kadar ena članica ali dve nista več kos položaju, morajo pokazati solidarnost vse. Brez izjeme,« je povedal prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans. Predvsem v višegrajski četverici se postavljajo po robu rešitvam, po katerih bi morali sprejemati prosilce. Grčija in Italija, kamor je v zadnjih letih prišlo največ ljudi, želita, da bi bilo premeščanje mogoče izpeljati čim laže in v čim večjem obsegu.
Višegrajke – z izjemo Češke na začetku in Slovaške na koncu – so zavračale delitev bremen z Grčijo in Italijo v okviru dveletnih shem premeščanja, ki sta se iztekli jeseni. Bruselj se je odločil za tožbo proti Češki, Madžarski in Poljski, ker da so z zavračanjem sprejemanja prosilcev kršile zakonodajo EU. Od vseh treh držav je manjšo skupino, dvanajst oseb (skupno predvidenih je bilo 2691), sprejela le Češka. Evropski komisar za notranje zadeve Dimitris Avramopulos je pojasnjeval, da je želel trojico prepričati, naj bo vsaj malce solidarna, a da ni bil uspešen.
Zaščita za čas, ko traja konflikt
Slovenija je po novembrskih podatkih evropske komisije sprejela 60 prosilcev iz Italije in 172 iz Grčije. Slovenska vlada je sicer pripravila neuradni predlog, tako imenovani non-paper, ki ga predstavlja na ravni EU. Po njem bi vprašanje mehanizma premeščanja izločila iz reforme dublinskega sistema in bi ga reševali v okviru direktive o začasni zaščiti. Ta je bila v EU sprejeta na začetku prejšnjega desetletja na podlagi nauka ob množičnem prihodu beguncev med vojnami v nekdanji Jugoslaviji. Beguncem omogoča, da hitro dobijo zaščito za čas trajanja konflikta.
Po slovenskem predlogu, ki ga je ministrom predstavljal državni sekretar na ministrstvu Andrej Špenga, bi vse osebe dobile enak obseg pravic, s čimer bi preprečevali »sekundarne migracije med članicami«. Takšne migracije znotraj EU, premiki azilantov iz ene članice v drugo, so eden izmed argumentov, s katerimi več članic z Avstrijo in Nemčijo na čelu utemeljuje nadaljevanje nadzora potnikov na notranjih schengenskih mejah. Špenga je na zasedanju notranjih ministrov sicer spet opozoril na nesprejemljivost neutemeljenega nadzora, a sprememb kmalu še ne bo.
