Brezpotja evropske diplomacije

Bruselj – EU pol leta po ­izbruhu spopadov na vzhodu­ Ukrajine, več kot 4000 žrtvah­ in sprejetju strožje politike­ sankcij proti Rusiji nima čarobne­ paličice za rešitev krize in še razpravlja o pravilnih prijemih.

Protokol iz Minska, sklenjen na začetku septembra, je za evropsko diplomacijo še vedno nekakšna rešilna bilka. Če bi ga strani, ki so ga sklenile (Ukrajina, Rusija, proruski separatisti) pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, spoštovale, bi bile bliže poti do trdnejšega miru in politične rešitve krize. Toda: volitve v obeh regijah pod nadzorom separatistov, čedalje ostrejša retorika obeh strani in slepomišenje Moskve so iz protokola naredile skoraj mrtev sporazum. Nov cilj zunanjih ministrov EU je preprečiti vnovično ustavitev spopadov in se ogniti temu, da bi stvari povsem ušle nadzoru.

»Rusija še vedno destabilizira Ukrajino«

Izhodiščni položaj je vse prej kot ugoden. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je v torek na zasedanju obrambnih ministrov Unije spet govoril o premikih topništva, tankov, sistemov za protizračno obrambo. »Rusija še vedno destabilizira Ukrajino,« je ugotavljal. Pozval jo je, naj odpokliče enote z ukrajinskega vzhoda, ustavi podpihovanje konflikta s pomočjo separatistov in spoštuje sporazum iz Minska. »Rusija ima izbiro. Lahko je del mirne rešitve s pogajanji ali nadaljuje po poti izolacije,« je povedal Norvežan, novinec na čelu zavezništva.

Sodeč po zadnjem dogajanju se utegnejo reševanje krize, ukrepanje s sankcijami in ledena doba v odnosih Zahoda z Rusijo še dolgo nadaljevati. Običajno zadržana nemška kanclerka Angela Merkel, ki si pri reševanju težkih vprašanjih prizadeva za rešitev »korak za korakom«, je na vrhu G20 v Brisbanu izgubila potrpljenje s Putinom. Grozečih težav ne vidi le v Ukrajini, Gruziji in Moldaviji, marveč tudi v Srbiji in drugih balkanskih državah, ki si prizadevajo za članstvo v EU in bi po razmišljanju Kremlja utegnile biti del ruske ­interesne sfere.

Sprejemanje odločitev spremlja velika negotovost, kaj Putin sploh hoče, koliko je pripravljen tvegati in koliko je še smotrna njegova nadaljnja izolacija, saj bi njegovo­ ravnanje lahko postalo še bolj nepredvidljivo. Po drugi strani je kočljiva politika appeasementa, s katero bi vsaj nekoliko zadovoljili ruske interese na vzhodu in Putinu rešili obraz pred domačo javnostjo. Zgodovinske izkušnje kažejo, da takšno popuščanje lahko še spodbudi bolj nasilno ravnanje. Navsezadnje, Zahod se je pred šestimi leti zadržano odzval na rusko delovanje v Gruziji.

Zmerne gospodarske sankcije,­ sprejete letos v dveh svežnjih, imajo največji vpliv na ruske gospodarske orjake pri pridobivanju kapitala na Zahodu. Pospešile so beg kapitala iz Rusije in zniževanje vrednosti rublja, zaradi česar so izdelki na policah v ruskih trgovinah čedalje dražji. Še strožji ukrepi­ v energetiki ali na finančnem področju bi res imeli večji učinek, toda Zahod za rešitev ukrajinske krize potrebuje Rusijo in v prizadevanjih za trdno rešitev Putinu ne more kar pred nosom zaloputniti vrat.

Razumeti Moskvo takšno, kakršna je

Ker po uradni doktrini Bruslja in vodilnih članic sankcije niso same sebi namen, ampak le eden od ukrepov za dosego cilja (drugačnega, bolj konstruktivnega Putinovega ravnanja), poskušajo ne glede na dosedanje negativne izkušnje okrepiti prizadevanja za dialog. Tako je Nemčija v Bruslju zagovarjala pogovore s Putinovo evrazijsko gospodarsko unijo, ki naj bi bila nekakšna protiutež EU in v kateri je kremeljski vladar hotel videti tudi Ukrajino. »Iz priložnosti za pogovore ne smemo narediti prizorišča za končni obračun,« je povedal nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier.

Bruseljski možganski trust Carnegie Europe je v analizi glavnih evropskih zunanjepolitičnih izzivov ugotavljal, da bi EU pri obravnavi Rusije morala biti bolj pragmatična: »Razumeti bi morala Rusijo takšno, kakršna je, in ne kot takšno, kakršno bi si želela.« Četudi je videti, da se Rusija utrjuje kot avtoritarna sila, po analizi še vedno ostaja krhka država, ki je preveč odvisna od izkoriščanja naravnih virov. Po mnenju analitikov bi Unija morala sodelovati z Rusijo pri mednarodnih vprašanjih, a se hkrati pripravljati na različne scenarije, tudi množične politične nemire.

Prepričani so tudi, da se EU ne bi smela izogibati politični konfrontaciji z Rusijo. »EU nima interesa ugajati neoimperialni sili v vzhodnem sosedstvu, ki širi nadzor nad sosedi s prisilo, tudi vojaško,« so zapisali. Če si Rusija želi imeti koristi od gospodarskega povezovanja z Evropo, še zlasti z dostopom do energetskega in finančnega trga, da mora spoštovati pravila. Pri Carnegie Europe priporočajo Bruslju prizadevanja za utrjevanje vzhodnih sosed. Tudi njihovemu članstvu v EU ne bi smeli vnaprej zapirati vrat. »Unija ne bi smela opustiti svojega najmočnejšega geopolitičnega orodja,« ugotavljajo.