Britanija in EU: razlike niso zgolj vsebinske, vmes je še nekaj več

Pogajanja o reformi Evropske unije in prihodnosti Britanije v njej ne bodo soočila le dveh vrst pogledov o nadaljnjem sodelovanju med državami, pač pa tudi dve popolnoma različni politični kulturi. Na to nikakor ne gre pozabiti. Način izvajanja pogajanj bo v prihodnjem letu predstavljal eno največjih ovir na poti h končnemu uspehu.

Britanci so po besedah Alwyna Turnerja, enega najpomembnejših političnih zgodovinarjev na Otoku, »obupni pri sklepanju kompromisov, še najmanj formalnih«. Stvari bistveno raje pometejo pod preprogo in se prepustijo toku časa. Zgodovina Združenega kraljestva, kot je pred kratkim dejal v intervjuju za Sobotno prilogo, je v marsičem zgodovina »brezciljnega pomikanja naprej ..., kar v resnici sploh ni slab način spopadanja s problemi«. Povsem drugačna je zgodba Evropske unije. Cilj je znan že vse od podpisa rimske pogodbe leta 1957 in se glasi »pomikanje v smeri vse tesnejše Unije«. Njegova abstraktnost verjetno ni naključna. Skozi desetletja je vodila tako v ekonomsko kot politično sodelovanje, uvedbo enotnega trga in skupne valute in naposled pripeljala do točke, kjer nadaljevanje v začrtani smeri pomeni lahko le vzpostavitev politične unije.

Razlike v pogledih na prihodnost pričajo o razsežnosti izziva, pred katerim se je znašel evropski projekt. Britanija noče več sodelovati pri gradnji Združenih držav Evrope; v to, kot trdijo njeni voditelji, pravzaprav nikoli ni privolila. Ohranjanje statusa quo oziroma koraki v smeri nadaljnjega povezovanja se eni od najpomembnejših članic EU zdijo nesmiselni, predvsem pa škodljivi njenim interesom. To seveda še ne pomeni, da hoče država izstopiti iz povezave. Nasprotno, želi si jo spremeniti.

Vztrajanje za vsako ceno

Toda tu so še druge, nevsebinske razlike. Britanijo in velik del drugih članic EU poleg pogledov na prihodnost ločujeta tudi značilni, v marsičem diametralno nasprotni politični kulturi. Politični proces in pogajanja, kot je pred kratkim zapisal tednik Economist, se na različnih straneh Rokavskega preliva izvajajo različno. V Westminstru je vztrajanje za vsako ceno znak moči. Britanska politična kultura je po naravi glasna in se napaja s konflikti. Zmaga gre eni stranki ali nikomur. V Bruslju je medtem vse podrejeno glajenju besed, iskanju kompromisov in vzajemnega zadovoljstva. Tudi če so nekatere članice bolj enake od drugih, enakost ostaja najbolj zaželena vrednota.

Otočani so v bruseljskem vrtiljaku od nekdaj predstavljali outsiderje. »Ko se predstavniki britanskih vlad udeležujejo zasedanj članic EU, postanejo agresivni, saj je takšna naša politična kultura,« je razkorak v funkcioniranju opisal Turner. »V spodnjem domu parlamenta vpijemo drug na drugega, stranke se niso vajene pogajati. Britanci so obupni pri sklepanju kompromisov, še najmanj formalnih.« Koalicijska vlada, ki jo je v prejšnjem mandatu vodil Cameron, je v tem pogledu predstavljala svojevrstno anomalijo, bistven odmik od tradicije in novost, o kateri so mnogi mislili, da ne bo trajala. Na koncu je na oblasti zdržala celih pet let.

Cameron, ki je po prepričljivi zmagi na majskih volitvah sestavil prvo konservativno vlado v osemnajstih letih, se je med vodenjem prejšnje izkazal kot voditelj, ki je sposoben graditi kompromise tudi v težkih situacijah. Prvih nekaj dni pogajanj z evropskimi partnerji je bilo iz njegovih besed in dejanj opaziti podobno voljo po prilaganju. Ponedeljkovo srečanje premiera s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem na obrobju Londona, je predstavljajo jasno demonstracijo te volje. Z njim je Cameron hkrati priznal, da mora storiti več glede izboljšanja odnosov z evropskimi voditelji. Upanje je, da mu bodo ti, ko bo prišel čas za to, stali ob strani.

Premier si želi čim bolje izkoristiti presežek političnega kapitala, ki mu ga je prinesla zmaga na volitvah. Ko ga bo enkrat zmanjkalo, utegne njegovo delo postati bistveno težje. Evroskeptiki znotraj konservativne stranke bodo brezkompromisni, ko bo šlo za izpolnjevanje danih obljub glede predlaganih reform. Cameron se bo moral bojevati na dveh frontah – in to ga lahko potisne v brezizhodni položaj.

Vzponi in padci

Britanci, kot je znano, hočejo manj, ne več Evrope. Med drugim bi radi videli izboljšanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva, spodbujanje proste trgovine in zmanjševanje ovir znotraj skupnega trga. Hkrati hočejo zmanjšati število ljudi, ki se iz drugih držav članic priseljujejo v Britanijo, in sicer z reformo sistema socialnih pravic.

Namen pogajanj, ki jih je britanski premier začel prejšnji teden med vrhom v Rigi, je nasloviti razlike v pogledih v upanju, da bo Evropa prepoznala legitimnost britanskih želja in jih poskušala sprejeti za svoje. Kot je Cameron poudaril v latvijski prestolnici, je v procesu pričakovati precej vzponov in padcev. »En dan bo neka sprememba mogoča, drug dan nič več,« je ob robu zasedanja voditeljev EU karikiral predvideni potek. »Edina konstanta bo moja odločenost, da Britancem omogočim glasovanje o prihodnosti v reformirani Evropski uniji.«