Tiskane izdaje
Pot do uveljavitve 50. člena lizbonske pogodbe je trajala devet mesecev, vse od 23. junija lani, ko so britanski volivci na referendumu sprejeli zgodovinsko odločitev, da bo njihova država izstopila iz Evropske unije. Pot do končnega izstopa iz EU bo vsaj dvakrat daljša in precej težja.
Vzroki, zakaj je britanska vlada potrebovala toliko časa, da je dosegla to točko, so znani. Po referendumskem izidu je ostalo nerešenih veliko vprašanj, najpomembnejši sta bili, za kakšen brexit je lani glasovalo 52 odstotkov britanskih volivcev in kdo ima pravico, da uveljavi njihovo voljo.
Njune različne interpretacije so vodile v sodne spore, ki so se januarja letos končali z razsodbo britanskega vrhovnega sodišča, da mora vlada pred uveljavitvijo 50. člena dobiti soglasje parlamenta. Še pred razsodbo je premierka Theresa May razkrila podrobnosti britanskih pogajalskih izhodišč, s katerimi je napovedala, da se njena država ne bo pogajala za delen izstop ali obstanek na notranjem trgu, ampak bo poskušala vzpostaviti nov odnos z EU. Parlament je po dveh mesecih razprav in glasovanj sredi tega meseca premierki in njenim ministrom vendarle dal zeleno luč za uveljavitev 50. člena in začetek izstopnih pogajanj.
Britanska vlada bo evropske partnerje danes uradno obvestila – premierka Theresa May je zjutraj že podpisala pismo –, da Združeno kraljestvo po več kot štirih desetletjih zapušča EU. Analize o tem, kaj piše v pismu, ki ga bo britanski stalni predstavnik v Bruslju Tim Barrow osebno predal predsedniku sveta EU Donaldu Tusku, poudarjajo predvsem ton, ki ga bo uporabila britanska stran. Konstruktivnejši ko bo, boljši bo odziv Evropske unije, pravi logično razmišljanje, ki pa kljub temu priznava potencialno zelo velike ovire pri doseganju končnega dogovora, ki bi na novo postavil temelje britansko-evropskih odnosov.
Čas, namenjen pogajanjem, je v členu, katerega avtor je Britanec, nekdanji diplomat lord John Kerr, uradno omejen na dve leti, a se lahko podaljša. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je velika, pravijo strokovnjaki; verjetnost, da se bodo pogajanja po dveh letih končala brez dogovora, Velika Britanija pa bo kljub temu izstopila iz EU, prav tako.
Predstavniki britanske vlade zatrjujejo, da je ta možnost povsem realna in da britansko gospodarstvo ne bi utrpelo velike škode. Po drugi strani minister za izstop iz EU David Davis priznava, da analiz, ki bi te domneve izrecno potrdile, vlada do zdaj ni izvedla.
Prihodnost odnosov s Škotsko
Kompleksnost naloge, pred katero se je znašla vlada Therese May, bo nenadoma postala očitna. Na tujem jo bodo opredeljevala vprašanja o večdesetmilijardnem računu, ki ga EU namerava ob izstopu izdati državi zaradi neplačanih obveznosti in ki bi lahko pogajanja zastrupila že na samem začetku. Doma se bo morala ukvarjati s še precej pomembnejšimi zakonodajnimi in ustavnimi dilemami: na primer s prihodnostjo odnosov štirih narodov, ki sestavljajo Združeno kraljestvo.
Preberite še:
• Škotski poslanci bodo glasovali o novem referendumu
• Škotska premierka: Pogoji za nov referendum o neodvisnosti izpolnjeni
Škotski parlament je dan pred napovedano uveljavitvijo 50. člena pričakovano potrdil predlog o razpisu novega referenduma o neodvisnosti, ki ga hoče škotska vlada izvesti najpozneje do spomladi 2019, torej še pred izstopom Združenega kraljestva iz EU. Proti izstopu države iz EU je na lanskem referendumu glasovalo 62 odstotkov Škotov. Prva škotska ministrica in vodja nacionalistov Nicola Sturgeon vztraja, da mora sever otoka dobiti novo priložnost za odločanje o neodvisnosti, ko bo znano, pod katerimi pogoji bo država izstopila iz EU. »Uveljavitev 50. člena pomeni velike spremembe, ki se jih Škotom ne sme vsiliti,« je Sturgeonova poudarila med včerajšnjim nastopom pred regionalnim parlamentom.
Theresa May se je takšnim sklepom do zdaj močno upirala. Vlada je včeraj nakazala, da ne bo dovolila razpisa novega referenduma v času pogajanj, ker v brexitu vidi prioriteto. Škotska bo morala počakati na vrsto, tako kot vse drugo.
