Tiskane izdaje
Bruselj – Zapleti v odnosih z Rusijo, negativne posledice odsotnosti notranjega trga energije in načrtovano zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov so okoliščine, ki Evropsko unijo silijo k temeljiti preobrazbi na področju energetike.
Ustanovitev energetske unije je projekt, ki je dobil zagon z izvolitvijo nove evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja. Za z viri siromašno Unijo, ki vsaj na dan uvozi za več kot milijardo evrov energije, je povezovanje nujno. »To je najambicioznejši energetski projekt po evropski skupnosti za premog in jeklo,« je ob predstavitvi načrtov povedal podpredsednik komisije za energetsko unijo Maroš Šefčovič. Glavni cilji so konkurenčni energetski trg za zagotavljanje sprejemljivih cen, zanesljiva preskrba in vzdržnost z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov.
Pred podnebnim vrhom konec leta v Parizu je Unija že zasnovala svoj razmeroma ambiciozen sveženj ciljev do leta 2030 in želi, da drugi deli sveta sledijo njenemu zgledu. »Naš moto je: najprej energetska učinkovitost,« je povedal Šefčovič, ki je v komisiji zasedel položaj, najprej predviden za Alenko Bratušek. Pri presoji v gospodarstvu in gospodinjstvih o tem, ali je projekt uspešen, bo najpomembnejšo vlogo imelo gibanje cen energije. V Evropi se za kilovate plačuje več kot v drugih delih sveta, zato stara celina izgublja konkurenčne prednosti.
Med drugim se razmišlja o odpravi meja med nacionalnimi energetskimi trgi. »Tako kot se avtoceste ne končajo na mejah, se tudi kabli ne bi smeli,« je povedal komisar za energijo Miguel Arias Cañete. Evropa menda vsako leto izgubi 40 milijard evrov, ker ni dovolj energetsko povezana. Evropski cilj je vzpostaviti povezave, ki bi omogočile čezmejni pretok desetih odstotkov proizvedene elektrike. Na samo na otoških državah, tudi na Baltiku in Pirenejskem polotoku so odrezani od preostale Evrope. Tako dva velika trga, Španija in Francija, skoraj nista povezana.
Geopolitična razsežnost pomena ustanovitve energetske unije se je še posebno pokazala z agresivno rusko politiko do Ukrajine, čez katero se v Evropo steka polovica ruskega plina. EU približno tretjino plina dobiva iz Rusije, najbolj so od moskovske plinske pipe odvisne vzhodne članice med Baltskim in Črnim morjem. Po propadu projekta Južni tok, ki ga Gazprom namerava nadomestiti s »turškim tokom« do grške meje, Šefčovič zagovarja Južni koridor, po katerem naj bi Unija že konec tega desetletja čez Turčijo dobivala plin iz kaspijskega bazena.
Eden od najpomembnejših delov projekta energetske unije, ki ga je predsednik evropskega sveta Donald Tusk zasnoval še kot poljski premier, bi bilo skupno pogajanje članic o dobavah plina. To se še ne bo zgodilo, Šefčovičev načrt predvideva le prostovoljno pogajanje članic. Poleg tega naj bi uvedli obvezno seznanjanje Bruslja o meddržavnih pogodb o dobavah. Glede tega soglasja med članicami še zdaleč ni, saj se številne države na čelu z Nemčijo postavljajo po robu takšnemu posegu v njihove pristojnosti.
Glavna nit projekta je večja solidarnost med članicami unije v kritičnih razmerah. »Članice morajo vedeti, da se v vseh okoliščinah lahko zanesejo na energijo iz sosednjih držav,« je povedal Šefčovič. Tudi zato so nujne boljše povezave omrežij znotraj Evrope. Od ustanovitve energetske unije si lahko veliko obeta tudi Agencija za sodelovanje evropskih energetskih regulatorjev (ACER) s sedežem v Ljubljani. Namesto sedanje bolj posvetovalne vloge bi ACER po Šefčovičevih zamislih dobil regulativno funkcijo na evropski ravni in nadziral delovanje energetskega trga EU.
