Tiskane izdaje
Bruselj – Postavljanje novih energetsko-podnebnih ciljev EU poteka v zapletenem kontekstu gospodarskih težav na stari celini, prizadevanj za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina in želja, da bi v drugih delih sveta sledili evropskemu zgledu.
Decembra prihodnje leto bo svetovni podnebni vrh v Parizu in na njem naj bi sprejeli zavezujoče cilje. Izkušnja z neuspehom globalnih pogajanj v Københavnu leta 2009 je boleča. »Še en København bi povečal dramatičnost podnebnih sprememb,« je po srečanju z voditelji 28 članic pred vrhom EU povedal predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz. Vsak voditelj je ob prihodu na bruseljski vrh seveda imel pred očmi lastne interese. Uganka je, kako bi lahko iz 28 nacionalnih optik sestavili celovito evropsko energetsko-podnebno politiko.
Nemška kanclerka Angela Merkel je opozorila, da bi po načrtih za obdobje 2020–2030 znižali izpuste CO2 za dodatnih 20 odstotkov. To je enak delež, kot bo predvidoma dosežen v 30-letnem obdobju 1990–2020. Skupno bi znižanje znašalo 40 odstotkov. Zato pogajanja niso enostavna, »saj moramo upoštevati tudi mednarodno konkurenčnost«. Sporazum naj bi bil dober izhodiščni položaj za svetovni podnebni vrh decembra 2015 v Parizu, saj bi bila EU zgled za svet.
Pri doseganju ciljev je na kocki veliko. Vzhodnoevropske članice na čelu s Poljsko, ki skoraj vso elektriko dobi s premogom, niso zadovoljne že z osnovnim ciljem – zmanjšanjem izpustov CO2 do leta 2030 za 40 odstotkov (glede na leto 1990). Sklicujejo se, da bi s takšnimi bremeni njihovo gospodarstvo utrpelo konkurenčno škodo. Bogate članice so bile pripravljene privoliti v rešitev, po kateri bi manj razvite (z BDP, nižjim od 90 odstotkov povprečja EU) lahko še po letu 2020 dobivale brezplačne kupone za izpuste toplogrednih plinov (sistem ETS).
Po osnutku sklepov bi s sloganom solidarnosti dobile nekakšno subvencijo: brezplačno bi še naprej prejele 10 odstotkov izdanih kuponov. Preostanek bo razdeljen med vse članice. Najbolj siromašne (pod 60 odstotkov BDP) naj bi dobile še manj kuponov, 2 odstotka. Izkupiček od njihove prodaje bodo morale nameniti za naložbe v posodabljanje energetskih sistemov. Z ETS kot osnovnim instrumentom podnebne politike je že tako velika »zgaga«, saj je izdanih kuponov preveč. Njihova cena se giblje okoli 5 evrov za tono in je nekajkrat nižja od načrtov.
Tako si jih energetsko potratna industrija z razmeroma nizkimi stroški priskrbi na trgu. Odprtih vprašanj je bilo na vrhu še več, vsaka država si želi izbojevati izjeme na katerem od področij. Poljska je, denimo, zahtevala, da bi konkretne cilje v poznejših postopkih sprejemanja zakonodaje morali odobriti tudi voditelji 28 članic (evropski svet). Tako bi članice obdržale pravico veta. »To je za parlament nesprejemljivo,« je povedal Schulz.
Glede cilja o 27-odstotnem deležu obnovljivih virov na ravni EU do leta 2030 (brez nacionalnih ciljev) se del članic, tudi Slovenija, poskuša ogniti nepredvidljivemu položaju. Nastal bi, denimo, lahko, če bi se v prihodnjem desetletju pokazalo, da mora EU narediti več za njegovo uresničitev in bi se znašle pod pritiskom. Britanija se postavlja po robu priporočilu, da bi se energetska učinkovitost morala povečati za 30 odstotkov. Sami imajo dovolj elektrike, z državno subvencijo postavljajo veliko nuklearko in takšna prizadevanja se jim zdijo odveč.
Zapleta se tudi pri boljšem povezovanju energetskih omrežij med članicami EU. Ena od težav je Iberski polotok, ki ima dostop do plina iz severne Afrike in veliko obnovljivih virov, a je po drugi strani slabo povezan z evropskimi omrežji. Španija in predvsem Portugalska si prizadevata za bolj ambiciozno povezovanje, kot predvideva priporočilo o 15 odstotkih več povezav. Zadržke ima Francija, saj na svojem tržišču, ki ga obvladujejo nuklearke, noče tekmecev.
