Cameronova odrešitev v osovraženem Bruslju

Bruselj – »Vsakdo bo imel svojo dramo in nato se bomo vsi strinjali,« je ob začetku vrha EU o prihodnjem položaju Britanije v Uniji napovedala litovska predsednica Dalia Grybauskaitė.

Takšni koreografija in dramaturgija sta značilni za vse ključne odločitve na ravni EU. Propada vrha si nihče ni mogel privoščiti, britanski premier David Cameron se je moral vrniti na Downing Street 10 z rešitvijo. Litovka je bila v petek pozno zvečer prva, ki je z nestrpno pričakovane »britanske« večerje s tvitom sporočila, da je drama končana in da je sporazum pod streho. Tudi rešitve v njem so bile bolj ali manj pričakovane. Zgolj v podrobnostih so odstopale od prvotnega predloga, ki ga je na začetku meseca pripravil predsednik evropskega sveta Donald Tusk.

Trkanje po prsih

Z doseženim se Cameron lahko doma trka po prsih in razlaga, kako je v osovraženem Bruslju rešil Britanijo pred federalno EU. »Združeno kraljestvo ne bo nikoli del super države Evrope,« je njegova glavna logika. Konkretne rešitve bolj temeljijo na ohranjanju statusa quo. Načelo »vedno bolj povezane unije narodov Evrope« za Britanijo ne bo veljalo. Na podlagi njenega specifičnega položaja ji je bilo priznano, da ni obvezana k nadaljnji politični integraciji v Unijo. To bo vključeno v evropsko pogodbo ob njenem prvem spreminjanju.

Čeprav London ne bo imel pravice veta glede odločitev, sprejetih v območju evra, bo lahko vsaka nečlanica denarne unije pri odločitvah na finančnem področju, ki bi utegnile ogrožati njene interese, zahtevala razpravo o njih na ravni vseh članic EU. To bo Londonu omogočilo zaviranje sprejetja rešitev, s katerimi se ne strinja. V sporazumu so upoštevani interesi Cityja, ki noče nadzornikov iz Bruslja ali Frankfurta. Kljub temu naj bi britanska finančna industrija delovala po skupnih pravilih, da na notranjem trgu ne bi bila v privilegiranem položaju.

Z vidika notranjepolitičnih razprav na Otoku, zaznamovanih z očitki o socialnem turizmu priseljencev z bolj siromašnega vzhoda Evrope, je v ospredju omejevanje pravic delavcev iz drugih članic. London si je želel, da bi omejitev državnih dodatkov k najnižjim plačam lahko sprožili v obdobju prihodnjih 13 let, a po kompromisu je meja sedem let. Enako dolga je bila omejitev, ki je po širitvi EU leta 2004 veljala za enakopravnost delavcev iz novink na trgu dela. Britanija je bila med redkimi starimi članicami, ki se ni odločila za omejitve za »vzhodnjake«.

V sedemletnem obdobju bodo lahko omejili dodatke – samo za nove delavce – za največ štiri leta. Le na papirju naj bi sistem veljal za vse članice, a glede na britansko ureditev in besedilo dogovora je videti kot izključeno, da bi bil uporabljen še kje drugje. Kot povod za uporabo mehanizma je prevelik pritisk na socialne sisteme. Rešitev, ki se bo najbrž uporabila v kateri od drugih bogatejših članic, zadeva otroške dodatke. Novi priseljenci iz EU, ki so svoje otroke pustili v domovini, bodo za njih dobivali dodatke, ki bodo usklajeni s tamkajšnjim življenjskim standardom. Za stare priseljence bi omejitve lahko vpeljali po letu 2020. Nemčija in Avstrija že razmišljata, da bi sledili britanskemu zgledu. To bi v praksi pomenilo, da bi Mariborčan, ki dela v Gradcu, dobil nižje otroške dodatke, če bi njegovi otroci živeli v Sloveniji. Vse rešitve bodo vpeljane samo, če bo Cameronu uspelo z njimi prepričati Britance. Glede omejitev za delavce bi teoretično še lahko nastali zapleti: rešitev bo moral odobriti evropski parlament. Ker ne bo postala del pogodbe, jo lahko pokoplje še evropsko sodišče.

Na drugih področjih je Cameron dosegel bolj simbolične zmage. Tako naj bi nacionalni parlamenti dobili večjo vlogo. Če bi se jih zbralo 55 odstotkov, bi lahko ustavili bruseljske zakonodajne predloge (rdeči karton). Ni verjetno, da bi se takšen sistem pogosto uporabil v praksi. Britaniji, ki z liberalno politiko dosega visoko gospodarsko rast, je brez težav uspelo prepričati druge članice, naj se zavežejo k pospešenemu izvajanju reform, večji konkurenčnosti in krepitvi notranjega trga EU. Tudi evropska birokratska bremena za podjetja naj bi postala manjša.

Kampanja utegne razklati Cameronovo stranko

Dogovor, ki ga je David Cameron konec prejšnjega tedna prinesel iz Bruslja, je vsaj petino članov njegovega kabineta in precejšen del poslancev konservativne stranke prepričal, da Velika Britanija nima več kaj iskati v Evropski uniji. Ti bodo med referendumsko kampanjo, ki bo trajala štiri mesece, zagovarjali izstop iz EU. Preostali del politike, skupaj z večino medijev, ga je sprejel rezervirano, brez večjega navdušenja nad spremembami, ki jih prinaša.

Cameron je dan po koncu vrha napovedal, da bodo Britanci o prihodnosti članstva v EU glasovali 23. junija. Premier želi referendum izpeljati čim prej; dogovor bo uporabil kot sredstvo za prepričevanje volivcev, da so interesi njihove države v EU zaščiteni in da bi izstop iz Unije predstavljal preveliko tveganje za britansko gospodarsko in nacionalno varnost.

Njegovo delo nikakor ne bo lahko, največjo oviro bo predstavljalo obvladovanje lastne stranke. Prvič po letu 1975, ko so Britanci na referendumu glasovali o članstvu v Evropski ekonomski skupnosti, predhodnici današnje EU, bo skupina ministrov sodelovala v javni kampanji proti vladi in njenemu predsedniku. Šestim članom Cameronovega kabineta se utegne po pisanju Daily Telegrapha pridružiti do 100 konservativnih poslancev v spodnjem domu parlamenta, prepričanih, da so opozorila pred negotovimi posledicami izstopa iz EU odveč in da Britaniji ne preostane drugega, kot da znova prevzame nadzor nad svojo usodo. Cameronu v pogajanjih po mnenju otoških komentatorjev ni uspelo doseči tistega, kar si je zadal. Britanija ostaja neposredno odvisna od Bruslja na področjih, kot je priseljevanje, in ne more neposredno vplivati na to, kdo vstopa na njeno ozemlje. Po drugi strani mu mnogi priznavajo, da kaj več niti ni mogel doseči. Rigidnost EU in pomanjkanje samorefleksije na strani posameznih držav sta se še enkrat pokazali za ključni oviri. Premier zatrjuje, da bo država odslej imela v EU posebni status, toda njegovi kritiki v dogovoru ne vidijo nič drugega kot spodleteli poskus doseganja sprememb, ki dokazuje, da se Unije v resnici ne da spremeniti na bolje.