Tiskane izdaje
Skala Sikaminias – Po dvodnevnem sneženju in šokantno nizkih temperaturah je na Lesbosu spet posijalo sonce, morje pa se je umirilo. Iz bližnjih turških obal so proti severu egejskega otoka izpluli številni gumijasti čolni, polni beguncev, med katerimi je več otrok in žensk kot kdaj prej.
Afganistanski deklici, zaviti v srebrno folijo, sta, še vedno tresoč od mraza, veselo klepetali. Njuna mama je zrla proti morju in Turčiji, od koder so pravkar prispeli po dveh urah plovbe v sivem gumijastem čolnu, ki mu je dva kilometra pred obalo Lesbosa odpovedal motor. Zmanjkalo je − kako značilno − bencina. Čoln, ki ga je že počasi zalivala voda, in še dva druga so z obale opazili pripadniki španske nevladne organizacije ProActiva Open Arms, ki jo sestavljajo sami izkušeni reševalci iz vode, večinoma s katalonskih in baskovskih plaž. V zanje že povsem rutinski operaciji so se odpravili na morje in tri begunske čolne varno pripeljali do malega pristanišča v pitoreskni vasici Skala Skaminies na severu otoka, kjer je nastanjenih dva ducata reševalcev z vsega sveta.
Foto: Boštjan Videmšek
»Hladno je, toda odleglo mi je. Težko je bilo, a zdaj smo vendarle na varnem. Hvaležno sem ljudem, ki so nam pomagali in nas rešili,« je povedala s črno naglavna ruto pokrita starejša gospa iz Doume, ene od damaščanskih četrti, ki je bila v vojni najbolj uničena. Gospa S. je v vojni izgubila dva sinova. Skupaj z njo sta na Lesbos pripotovala njena vnuka ter vdova njenega najstarejšega sina. Videli in doživeli so vse. Bilo so utrujeni in ni jim bilo do daljšega pogovora. »Želimo si na varno. Upam, da nas bodo v Evropi sprejeli,« je dejal mlajši izmed vnukov, ki se je igral s kupom ponarejenih reševalnih jopičev. Te v garažnih tovarnah turških obalnih mest večinoma izdelujejo kar sirski otroci sami − najcenejša delovna sila, ki je na voljo.
Varuhi plaže v zimskem času
Kljub temu da je na Lesbosu ogromno nevladnih organizacij in prostovoljcev, ki v skoraj popolni odsotnosti Evropske unije in še posebej iz dneva v dan bolj egoističnih in nacionalističnih držav članic poskušajo čim bolj omiliti veliko človeško tragedijo, pomoči ni nikoli dovolj. Še posebej na morju, kjer je v sredo med plovbo proti Lesbosu, a še v turških ozemeljskih vodah umrlo najmanj osemindvajset beguncev. »Vsi se trudimo po najboljši močeh. Na morju smo vsak dan od šestih zjutraj naprej, ko začnejo prihajati prvi čolni. Rešujemo življenja, to je naša edina naloga. O politiki nočem razmišljati, zato sploh nimam časa. Verjemi pa, da imam svoje mnenje. Pot s trajektom stane deset evrov in je absolutno varna. Pot z gumijastim čolnom stane najmanj 1200 evrov in je smrtno nevarna,« je na zimskem soncu dejal bradati Joaquim Acedo, vodja španske »hi-tech« reševalne ekipe.
Foto: Boštjan Videmšek
»Veliko nas je. Sea-Watch, Greenpeace, Zdravniki brez meja (MSF), portugalska obalna straža, grška obalna straža, Frontex, Američani … Sodelujemo. Trdo delamo. A vsaka dodatna pomoč je dobrodošla. Še posebej zdaj, ko se je vremo znova izboljšalo in prihaja več ljudi,« je med pitjem močne kave z medom nadaljeval vidno utrujeni mladenič. Odkar se je ProActiva septembra lani vključila v reševanje beguncev, je na Lesbosu že drugič. Vsaka ekipa na otoku ostane petnajst dni. Ves čas so »na terenu«.
Domov se vrnejo na smrt utrujeni. Vsi so prostovoljci in morajo − tisti, ki imajo redne službe − za reševanje življenj vzeti dopust. »Najhuje in najtežje je, ko se moraš kot reševalec odločiti, koga boš rešil in kdo bo umrl. Včasih je v vodi štirideset ljudi, ki se utapljajo. Vseh ne moreš rešiti …« je tiho dodal Joaquim.
Duhovnik revnih in beguncev
Ta dan so Španci rešili vsaj petdeset življenj, ki jih evropske politične elite in vse bolj tudi javno mnenje vidijo kot grožnjo svojemu, krščanskemu načinu življenja.
»To je globoko tragično in za kristjane nesprejemljivo,« je v zakajeni kavarni v bližnji planinski vasici Sikaminia dejal tamkajšnji pravoslavni duhovnik oče Kristoforis, ki se je pred štirinajstimi leti iz Kalifornije preselil v Grčijo. Pomoč beguncem je njegovo življenjsko in duhovniško poslanstvo. »Begunci na Lesbos prihajajo že petnajst let. Najprej iz Afganistana. Potem iz Iraka. Zdaj iz Sirije. Naša naloga je, da jim pomagamo. Vsi mi bi lahko bili na njihovem mestu. Imamo priložnost izbirati med dobrim in zlim, tako preprosto je to. In nič ni bolj krščanskega od pomoči sočloveku. To je dolžnost vseh nas in jedro humanistične kulture, na kateri menda temelji Evropska unija. Žalostno je, kako se bojimo drugačnih od sebe,« je nadaljeval svetlolasi duhovnik, ki usklajuje pomoč beguncem na severu Lesbosa, kamor so v letih 1921−1922 množično bežali iz Turčije pregnani Grki, ki so se jih otočani sprva prav tako otepali.
»Sočutje obstaja le v neposredni akciji. In tu je tega veliko. Ogromno je aktivistov in prostovoljcev. Iz Grčije in iz vsega sveta. Ljudje so nadomestili državo. Pokazali so, kako je treba delovati. Obranili so obraz civilizacije,« je med verižnim kajenjem povedal oče Kristoforis.
