Tiskane izdaje
Prihodnje leto bo minilo štirideset let od zime nezadovoljstva, enega najbolj bledih trenutkov britanske povojne zgodovine. Množične stavke sindikatov javnih uslužbencev, ki so protestirali proti omejitvam rasti plač, ki jih je uvedla takratna laburistična vlada, so proti koncu leta 1978 povsem ohromile državo. Zima nezadovoljstva se je v zgodovino vpisala kot obdobje, ko je socializem v očeh večine britanskih volivcev izgubil svojo legitimnost. Leto zatem je Margaret Thatcher konservativce popeljala do zmage na volitvah. Britanci nadaljnjih osemnajst let na oblast niso več izvolili laburistov. Ko je stranka leta 1997 vendarle uprizorila vrnitev, je bila le še bleda podoba tistega, kar je predstavljala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Jeremy Corbyn, ki se leta 2017 resno spogleduje z možnostjo, da postane naslednji premier najstarejše demokracije na svetu, je vse to spremljal z obrobja. V nasprotju z večino drugih laburistov je ostal zvest idealom socializma tako dolgo, da je bil priča njihovemu ponovnemu vzponu med politični mainstream. Če bi verjeli britanskim komentatorjem, bi Corbynov preboj na vrh laburistične stranke leta 2015 moral predstavljati najnovejše poglavje v njenem počasnem zatonu. Toda vrsta napak, ki jih je po referendumu o brexitu storila vladajoča konservativna stranka, je 68-letnega politika pripeljala dlje, kot bi lahko upali tudi njegovi najzvestejši privrženci. Če je bil Tony Blair največji dosežek Margaret Thatcher, je Jeremy Corbyn posledica poraznih odločitev Therese May.
Corbynizem
Sajid David, minister za skupnosti, ki se je proslavil v obeh vladah Davida Camerona kot eden najperspektivnejših konservativnih politikov v državi, je v intervjuju za Observer izrazil skrb, da torijci izgubljajo stik z mlajšimi generacijami, ki se spopadajo s problemi, kot so visoke najemnine in šolnine.
Predstava, da bo brexit dovolj za ohranitev konservativne prevlade v britanski politiki, je bila zgrešena, stranka pa je zaradi nje postala močno oslabljena. Volilni izid je čez poletje najedel njeno enotnost. Različni pogledi na hitrost in obliko izstopa iz EU do junijskih volitev niso predstavljali resnega problema. Ko Theresi May ni uspelo dobiti okrepljenega mandata za uresničitev referendumskega izida, kar je bil glavni vzrok, da je sploh sklicala volitve, pa se je premirje med zagovorniki mehkega in trdega brexita začelo krhati. Na kongresu v Manchestru bo stranka težko zakrila razliko med enimi in drugimi, pritisk na premierko pa se bo v prihodnjih dneh še povečeval.
Neobremenjena opozicija
Theresa May je ostala na položaju, toda tudi njenim največjim podpornikom je jasno, da bo prej ali slej morala oditi. Razmišljajo o njenih potencialnih naslednikih, a favorita ni. Možnosti, da bi Mayeva lahko ostala na čelu vlade vse do marca 2019, so vse manjše, tudi zaradi poteka pogajanj o brexitu. Predstavniki evroskeptičnega krila stranke z nelagodjem spremljajo britansko popuščanje EU pri vprašanjih, povezanih z izstopnim računom. Skrbi jih tudi predvidena dolžina prehodnega obdobja in možnost, da bi Britanija v tem času še vedno ostala podvržena jurisdikciji Sodišča EU, kar razumejo kot poskus odložitve brexita. Boj poteka na različnih ravneh, tako znotraj parlamenta kot v vladnem kabinetu, kjer se zunanji minister Boris Johnson, neuradni vodja kampanje za izstop, čedalje bolj ravna po svojih pravilih, mimo premierkinih navodil.
Razmere v konservativni stranki predstavljajo priložnost za neobremenjeno opozicijo. Laburisti na svojem kongresu, ki se je končal v sredo, o brexitu tako rkeoč niso razpravljali. Zavedajo se, da si s tem ne bi naredili nikakršne usluge.
