Tiskane izdaje
Če se bo francoska politika hotela izkazati kot prva velesila v boju proti podnebnim spremembam, bo morala pozitivno na glavo postaviti veliko (svojih) politik. In če bo res hotela rešiti planet, ne bo mogla misliti le na svojega človeka, opozarjajo kritiki. Zgledna solidarnost je pravo vodilo, tukaj in zdaj in posebno na dolgi rok. Drugače se bo skrb za svet izkazala za ošabno megalomanijo.
»Make our planet great again,« naredimo planet spet velik. S temi besedami je francoski predsednik Emmanuel Macron pronicljivo ugovarjal ameriškemu kolegu Donaldu Trumpu, ko je ta na začetku junija neslavno napovedal, da se ZDA umikajo iz pariškega podnebnega sporazuma. A ni ostalo le pri spretni retoriki, ampak je Macron že kmalu zatem pozval raziskovalce, študente, podjetnike, nevladnike ... z vseh koncev sveta, naj pridejo v Francijo, da bi se skupaj in temeljito »lotili boja proti podnebnim spremembam«.
Odzivi na pobudo, ki so jo zagnali na spletu, so sijajni, po pisanju Monda so v Elizeju prejeli že kakšnih 10.500 prošenj, okoli tisoč so jih poslali podjetniki, približno 2500 znanstveniki, prav toliko zanimanja je med študenti in potem so še drugi profili, od brezposelnih do prosilcev za azil. Kar tri četrtine prošenj za veliki projekt Francije je menda iz ZDA, dosti pa prav tako iz Velike Britanije, Nemčije, Nizozemske ...
Potem ko bo večina interesentov odpadla že ob prvem in drugem presejanju, bodo skozi jesensko tretje sito šli vsi tisti, ki bodo predstavili najprepričljivejši raziskovalni projekt, svetovni cvetober petdesetih dokončnih izbrancev pa naj bi konec leta potrdila tudi mednarodna žirija. Vsi, ki bodo sprejeti in se bodo odločili za delo v francoskem laboratoriju (razpolagal naj bi s 60 milijoni evrov), bodo podpisali pogodbo za pet let.
Mnogim v Franciji se zdi globalna pobuda zbrati najboljše znanje sveta plemenita, medtem ko jo negativni kritiki vidijo predvsem kot predsednikovo megalomanijo, sploh domači raziskovalci kritično negodujejo, češ da niti sami ne delajo v finančno ustreznih razmerah, zakaj torej vabiti kolege iz tujine.
Korenite spremembe
Da bo okolje izjemna skrb macronizma, poudarja tudi francoski okoljski minister Nicolas Hulot. Podnebni načrt, ki ga je predstavil pred dnevi in s katerim naj bi Francija sledila pariškemu podnebnemu sporazumu, predvideva nemalo ambicioznih premikov v zeleno prihodnost: avtomobile na bencinsko ali dizelsko gorivo, recimo, naj bi nehali prodajati do leta 2040.
Kako postopoma bodo dosegli postavljeni cilj, minister za zdaj ni podrobneje pojasnil, kakor tudi ni mogoče ugibati, ali bodo po tej okoljski prelomnici Francozi morda še lahko kupovali stare avtomobile na tujem in koliko bodo že prej finančno spodbujani h kupovanju hibridnih in električnih. Prav tako ni znano, kako skladno bo ekološkemu nareku sledila avtomobilska industrija in kako se bosta na francoski zgled odzvala preostala Evropa in svet, a ve se že, da naj bi bila Francija »ogljično nevtralna do leta 2050«.
Načrt je ambiciozen, za zdaj sta podobno napovedali le Švedska in Kostarika, pot do uresničitve pa so, kot je poudaril minister, temeljite pogozditve, na primer. Tudi še zadnje štiri francoske termoelektrarne na premog naj bi pozaprli do leta 2022, dovoljenj za izkoriščanje ogljikovodikov na domačih tleh naj ne bi več podeljevali, nasploh naj bi črpanju plina ali nafte naredili konec do leta 2040.
Za »čim hitrejši« in temeljit prehod v zeleno družbo bodo v Franciji poskrbeli tudi davčno, z davčnimi spodbudami k obnovljivemu oziroma z večjimi obremenitvami fosilnega, marsikaj bo treba predrugačiti še pri gradnjah, obnovah hiš, nasploh pri stanovanjski politiki, podobno bodo (globalno) prenovljeni modeli nujni v kmetijstvu. Francoski minister Hulot, nekdaj zagrizeni in ostri okoljski aktivist, kaže s prstom, med drugim, na palmovo olje, katerega pridobivanje je vzrok za krčenje gozdov v Amazoniji in Aziji, zato ga v Francijo menda ne bodo več uvažali.
In predrugačiti bo treba še marsikaj, tudi navadni Francozi se bodo morali, kot ministra povzemajo pri Mondu, začeti vesti kot odgovornejši potrošniki. Nekakšna navodila za uporabo naj bi dobili prihodnje leto, v njih bo še pisalo, da bodo leta 2025 reciklirali že vso plastiko, količino odpadkov pa zmanjšali za polovico.
Kritični glasovi
Kot je še bilo slišati okoljskega ministra Hulota, si Francija želi ohraniti vodilno vlogo v planetarnem boju proti podnebnim spremembam: zanjo ji je zato, ker želi »izboljšati tudi življenje Francozov«. Kritiki niso tiho, saj jih moti, da se ni minister pri svojih napovedih niti dotaknil jedrske energije. A francoske jedrske elektrarne so stare, pozapreti jih bo treba, da bi lahko začeli znatneje pridobivati energijo iz obnovljivih virov. Ministrova sedanja pozicija: »mehansko bomo ugasnili nekatere centrale«, več pa bo znanega konec prihodnjega leta, jih ne more zadovoljiti.
Kakor so nad novo francosko politiko že razočarani premnogi, ki se zavedajo, da je boj proti podnebnim spremembam tesno povezan z demografijo in migracijami – da smo in bomo, kot pravi pisateljica Fred Vargas, na tem precej uničenem planetu v resnici vsi migranti.
Boj za okolje je solidarnostno in humanistično prizadevanje, (ne le) nova francoska politika pa je, recimo, prejšnji teden v Tallinnu odrekla pomoč Italiji, da bi med ladjami, prenatrpanimi z migranti in begunci iz Afrike, vsaj kakšno sprejela v svoja pristanišča. Ni mogoče reči, da je to že druga tema ... − tudi človek je okolje.
