Dayton ni nespremenljiv

Daytonski sporazum je 21. ­novembra 1995 končal vojno­ v BiH, ki je v treh letih in pol zahtevala od 100.000 do 200.000 žrtev, in presekal­ ­državo na dvoje. Po 20 letih­ je vsem akterjem jasno, da je daytonska ureditev države ­postala cokla njenega razvoja.

Dokončno različico sporazuma so predstavniki vpletenih strani in priče formalno podpisali 14. decembra 1995 v Parizu. Med pomembnimi točkami sporazuma je bil dogovor, da bo bosanska država sestavljena iz dveh delov: bošnjaško-hrvaške federacije in Republike Srbske. Dayton je ustoličil entitetno glasovanje, ki omogoča nacionalne blokade na skoraj vseh ravneh odločanja in onemogoča nujne reforme, brez katerih se BiH ne more niti ­približati EU.

Ker ZDA in EU niso bile sposobne ponuditi modela, ki bi namesto entitetnega glasovanja jamčil enakopravnost vseh treh konstitutivnih narodov v BiH, niso odpravile vzrokov za mednacionalne napetosti. V Federaciji BiH Hrvati razmišljajo o oblikovanju tretje entitete z večinskim hrvaškim prebivalstvom, medtem ko v Republiki Srbski Srbi na čelu s predsednikom Miloradom Dodikom grozijo z referendumom o odcepitvi.

Najslabša bi bila od zunaj vsiljena rešitev

Bosna in Hercegovina ostaja mednarodni protektorat pod nadzorom visokega predstavnika Združenih narodov (OHR) Valentina Inzka. OHR je z leti postal preživela oblika mednarodnega nadzora, ker le nadzoruje in sankcionira lokalno oblast, nima pa zadostne podpore glavnih akterjev v svetu, da bi lahko v polni meri uveljavil svojo deklarativno veliko moč. V BiH bi bili vsi srečni, če bi se ga čim prej znebili.

Bošnjaki pričakujejo krepitev državnih funkcij in vsaj omejitev, če že ne odpravo entitetnega glasovanja. Srbi so proti zmanjšanju pristojnosti in avtonomije Republike Srbske. Hrvati bi bili za reforme, če bi razvezale njihovo daytonsko zavezanost v federacijo z Bošnjaki in če bi dobili svojo samostojno entiteto. Čeprav se BiH utaplja v političnem močvirju, bi bila najslabša rešitev, če bi v razmere v državi znova posegel nekdo od zunaj in Srbom, Hrvatom in Bošnjakom vsilil novi dayton, ki ne more legitimno, učinkovito in trajno nadomestiti dogovora vseh treh ­narodov v BiH.

Nezaceljenih ran vojne v BiH, ki jih gospodarska in socialna kriza v državi le še poglabljata, ni mogoče prešteti na prste ene roke, nihče pa nima uporabnega odgovora na vprašanje, kako zaščititi interese vsakega od treh konstitutivnih narodov in posameznih državljanov. Na ključno vprašanje, v kakšni skupni državi so narodi BiH sploh pripravljeni živeti, so poskušali odgovoriti tudi udeleženci sarajevske mednarodne konference ob 20. obletnici podpisa daytonskega sporazuma.

Dayton predstavlja le minimalno platformo

Član predsedstva BiH Bakir Izetbegović je poudaril, da je BiH dve desetletji po vojni država z ogromno administracijo, kljub temu bremenu pa njeno gospodarstvo postaja primerljivo z gospodarstvom v regiji. Izpostavil je, da je končano stoletje vojn, v novem stoletju pa se je treba, namesto da se obremenjujejo s preteklostjo, obrniti v prihodnost. Po njegovem mnenju se bo ščasoma, kljub tistim, ki vidijo perspektivo BiH v entitetni delitvi ali federalizaciji države po etničnih načelih, zmanjšal pomen varovanja etničnih interesov, na prvo mesto pa se bo povzpelo varovanje človekovih pravic in pravosodnega sistema ter zagotavljanje gospodarskega napredka.

Po mnenju nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića je daytonski sporazum zgodovinski dokument, ker je zaustavil vojno. Kot je izpostavil, vseeno ni upravičil pričakovanj, ker ni ponudil odgovorov na vprašanje, kako bo BiH delovala v miru. Ker dayton ni omogočil BiH, da bi bila delujoča država, je treba sporazum spremeniti. Po njegovem so odpovedali na celi črti zlasti tisti, ki razglašajo sporazum za nedotakljiv. Mesić je menil, da vztrajanje pri daytonski strukturi in delitvi države na dve entiteti spodkopava temelje enotne države, kar ne pomeni unitarne države, in postavlja pod vprašaj ohranitev BiH. Ker delitev na dve entiteti utrjuje meje, zakoličene z vojno, se je zavzel za multinacionalno in državo enakopravnih državljanov. Sklenil je z besedami, da morajo BiH pomagati tvorci daytonskega sporazuma, EU pa opozoril, da naj se ne skriva za formulo, naj se dogovorijo politiki v BiH in podprli bodo njihov dogovor.

Nekdanji malezijski premier Mahatir bin Mohamed je menil, da so v vojni na izgubi tako zmagovalci kot poraženci, mir pa je veliko boljša pot do napredka kot vojna. Zato so v Maleziji, kjer živijo ljudje treh ras in veroizpovedi, ki govorijo tri jezike, pustili preteklost za seboj. Po njegovih besedah so spoznali, da sovraštvo ne vodi nikamor, Malezijci pa so se kot največja skupnost odločili, da bodo delili bogastvo z Indijci in Kitajci na proporcionalni osnovi. Po mnenju Mahatirja bin Mohameda je malezijski primer uporaben tudi v BiH in ni razloga, da mir v BiH ne bi zdržal.

Politična elita v BiH se še ni naučila zgodovinske lekcije, da lahko večnacionalne države preživijo, če je v njih zagotovljena visoka stopnja enakopravnosti vseh narodov, ki se na podlagi maksimalne možne avtonomije soglasno dogovorijo za minimalni obseg skupne državne administracije. Daytonski sporazum je le minimalna platforma, ki še ne zagotavlja razvoja. Da bi BiH napredovala, kot je menil nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk, je treba poiskati nove mehanizme.