Tiskane izdaje
Dolgoživost je eden največjih dosežkov moderne družbe. V zadnjih dveh desetletjih se je povprečna pričakovana življenjska doba na svetu dvignila za šest let. (Leta 2013 je bila 71 let.) Eden od treh otrok, rojenih po letu 2011, ima dobre možnosti, da bo doživel sto let. Evropejci živimo dlje kot kdaj prej v zgodovini in ta trend se bo - zaradi napredka v medicini in boljših bivalnih razmer - še nadaljeval. Leta 2020 bo tretjina Evropejcev starejša od 60 let. Ker je povprečna rodnost v EU nizka (1,55 otroka), bodo demografske spremembe v temeljih spremenile sestavo evropske družbe, to pa bo vplivalo na socialno varnost, zdravstvene sisteme, trg dela in druga pomembna področja našega življenja.
Po podatkih Eurostata je bilo vseh prebivalcev unije na začetku leta 2015 nekaj čez 508 milijonov. Mladih do 14 let je bilo 15,6 odstotka, delovno aktivnega prebivalstva (med 15. in 64. letom) 65,8 odstotka, starejših od 65 let pa 18,5 odstotka (0,3 odstotka več kot leto prej). Če pogledamo po državah članicah, je največji delež mladih na Irskem (22 odstotkov), najmanjši pa v Nemčiji (13,1 odstotka). Irska ima tudi najnižji delež starejših od 65 let (12,6 odstotka), medtem ko sta deleža starejšega prebivalstva najvišja v Italiji in Nemčiji (21,4 oziroma 20,8 odstotka). V tem kontekstu je bolj razumljiva dojemljivost nemške politike za prihod mladih izobraženih beguncev iz Sirije, ki jo je še najbolje izrazil predsednik uprave podjetja Daimler AG Dieter Zetsche, ko je izjavil, da pomeni trenutno priseljevanje v Nemčijo, ki je še vedno najprivlačnejši cilj migrantov, priložnost za nov ekonomski čudež.
Eden najvplivnejših nemških poslovnih svetovalcev Simon Hermann v svojem mnenju za Delo predvideva, da bodo nemške demografske težave s prihodom migrantov v prihodnjih desetletjih odpravljene. Nemčija bo potrebovala velikanske naložbe, da bo ustvarjala stanovanja in delovna mesta za povečano število prebivalstva. »Če ne moremo ustaviti pritoka ljudi, moramo storiti vse, kar lahko, da bomo vključili, usposobili in izobrazili priseljence, tako da bodo postali produktivni člani gospodarstva in družbe. Zato se bo moralo temeljito spremeniti splošno razmišljanje. Nemčija je priseljenska država. Z odprtostjo in pobudami za vključevanje v družbo moramo izkoristiti zmogljivosti predvsem mladih priseljencev. Hitro vključevanje priseljencev iz Azije v ZDA je dober vzor. V Franciji priseljenci končajo predvsem v ločenih getih, in temu se je treba za vsako ceno izogniti. Nemčija mora vložiti milijarde v hitro in učinkovito izobraževanje novih prebivalstvenih skupin. Storilnost in blaginjo je mogoče vzdrževati samo z visokokvalificiranimi ljudmi.«
Čeprav se število prebivalcev EU veča, je tako predvsem zaradi širitve unije in prihoda migrantov. Pred 55 leti, leta 1960, je v EU živelo 406,7 milijona ljudi, torej za 101,5 milijona manj kot danes. Leta 2014 je bil naravni prirastek, to je pozitivna razlika med rojenimi in umrlimi, 0,2 milijona ljudi, kar je le 14,5-odstotni delež v rasti prebivalstva. Preostalih 85,5 odstotka rasti je posledica prihoda priseljencev (milijon ljudi v letu 2014), ki postaja glavna determinanta rasti prebivalstva. Migracije so večje od naravnega prirastka že od leta 1992. Največji delež rasti - 95 odstotkov - so dosegle leta 2003, leta 2009 so upadle na 58 odstotkov, v letu 2013 pa so se znova povzpele na 95 odstotkov.
Razmeroma nizek delež naravne rasti v rasti prebivalstva je posledica dveh dejavnikov: vse večjega priseljevanja v Evropo, ki se stopnjuje od sredine osemdesetih let, in upada števila rojstev, medtem ko se število umrlih povečuje. Ker se bo stopnja umrljivosti s staranjem baby boom generacije le še povečevala, stopnja rodnosti pa bo zelo verjetno ostala nizka, se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnosti.
Januarja 2014 je bilo v Evropski uniji 33,5 milijona prebivalcev, rojenih v državah, ki niso članice EU. Največje letne prihode migrantov so že pred začetkom sedanje begunske krize (2013) imeli v Nemčiji (607.000 ljudi), Veliki Britaniji (450.000), Italiji (279.000) in Španiji (248.000). Tudi število prebivalcev, ki se niso rodili v Sloveniji, se povečuje. Po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2011 je pri nas živelo 229.000 ljudi, torej 11,1 odstotka, ki izvirajo iz drugih držav, devet let prej, 2002., pa 170.000 (8,6 odstotka). Imigracija predvsem iz nekdanjih republik skupne države je bila glavni dejavnik demografskega in s tem socialno-ekonomskega razvoja države v zadnjih 50 letih. Po osamosvojitvi se struktura prihoda tujcev ni bistveno spremenila, saj so migracije v državo ostale tesno povezane z ozemlji nekdanje Jugoslavije. Med prišleki v državo jih je bilo tudi leta 2011 kar 86,7 odstotka iz nekdanje Jugoslavije (88,9 odstotka leta 2002).
Eden naših vodilnih demografov Matjaž Gams meni, da projekcije za Slovenijo, tako domače kot mednarodne, ne kažejo radikalnih sprememb glede celotnega števila prebivalcev. »Zgodba pa se spremeni, če analiziramo domorodno prebivalstvo, na primer Slovence po narodnosti, to je slovensko genetsko (pod)skupino. Najslabša demografska projekcija, kjer se emigracija (odhod Slovencev v tujino) nadaljuje s sedanjim tempom, imigracija pa ostaja na ravni iz leta 2015 (prihod drugih genetskih tipov v Slovenijo), prinese spremembo sedanjega stanja z 1,5 milijona na 0,5 milijona leta 2100. Rodnost slovenskega prebivalstva je še vedno okoli 1,5, kar dolgoročno ne more pomeniti drugega kot izumrtje. Ko pregledamo stanje, zgodovino in napovedi, ugotovimo, da evropskemu prebivalstvu grozi marginalizacija, predvsem zaradi stika s hitro rastočo Afriko. Brez imigracije bi s sedanjim tempom evropsko prebivalstvo na daljši rok izumrlo, saj ima Evropa kot celina nižjo rodnost od trajnostnih 2,1. Marginalizacija in izumrtje sta še toliko bolj realna napoved tudi za slovensko genetsko grupo, po domače Slovence po narodnosti. To so preproste in zanesljive znanstvene napovedi.«
Prišleki iz drugih držav so kot gonilo demografskih gibanj v zahodni Evropi že vrsto let stalnica. Pri tem ne gre samo za migrante iz tretjih držav, temveč tudi iz vzhodne Evrope. To, poleg staranja prebivalstva, pesti odhod mladih v bogatejše zahodne države. Zdaj že pregovorni poljski vodovodar, s katerim so ob odprtju trga delovne sile razširjene unije strašili ksenofobi, je sicer res predsodek, a je v njem tudi zrno resnice, in to je, da so zahodne in severne evropske države s prihodom nove delovne sile gospodarsko pridobile, vzhodne pa se otepajo z dodatnim demografskim pritiskom.
Beg z vzhoda
Prebivalstvo baltskih držav in Bolgarije se je od padca berlinskega zidu leta 1990, ki je omogočil precej bolj prosto gibanje ljudi, skrčilo za 15 odstotkov, na Hrvaškem za 10, v Romuniji in na Madžarskem pa za 5 odstotkov. Ob tem se je delež starejših od 65 let v srednji Evropi in na Baltiku med letoma 1990 in 2010 povečal za tretjino. Če se prebivalstvo zahodne Evrope veča predvsem zato, ker ljudje živijo dlje, so razlogi za takšen demografski zasuk drugod po Evropi zlasti posledica omenjenega odhoda mlade delovno aktivne populacije, ki bo šele imela otroke, in padca rodnosti, ki so ga povzročili ekonomska tranzicija, zdrs v revščino precejšnjega dela srednjega razreda in socialna negotovost. Stopnje rodnosti v srednji Evropi (tudi v Sloveniji) in v baltskih državah so v povprečju manj kot 1,6 otroka na dva starša. Na Poljskem, Madžarskem in Slovaškem je rodnost po podatkih Svetovne banke 1,3 otroka ‒ torej krepko pod stopnjo 2,1, ki omogoča normalno pomlajevanje prebivalstva.
Projekcije demografskih gibanj kažejo, da niti aktualni prihod približno milijona migrantov z Bližnjega vzhoda in iz Srednje Azije ne more zadržati staranja stare celine. To se bo nadaljevalo in celo pospešilo, kar pa prinaša velika tveganja za ekonomsko rast in vse večji fiskalni pritisk na pokojninske in zdravstvene sisteme. Mediana starosti 28 držav članic EU je leta 2014 znašala 42,2 leta. To pomeni, da je bila natančno polovica vseh prebivalcev starejših od 42,2 leta, polovica pa mlajših. Starostna mediana se je v zadnjem desetletju v povprečju zvišala za 0,3 leta; leta 2004 je bila tako 39,2 leta. V tem obdobju se je mediana zvišala v vseh državah članicah, najbolj pa v Romuniji (za 5,4 leta) ter v Litvi, na Portugalskem in v Nemčiji (4 leta).
V vseh državah članicah narašča delež prebivalstva, starejšega od 65 let. V zadnjem desetletju se je najbolj povečal na Malti (za 4,9 odstotne točke), na Finskem (za 3,8 odstotne točke), precej manj pa v Luksemburgu in Belgiji (za 1 odstotno točko). Na evropski ravni se je ta delež v povprečju zvišal za 2,1 odstotne točke. Po zadnjih projekcijah Europop 2013 se bo opisani trend nadaljeval tudi v prihodnje. Rast prebivalstva EU se bo ‒ ob trenutnih dejavnikih ‒ sicer še nadaljevala in leta 2050 dosegla 525,5 milijona ljudi, do leta 2080 pa bo postopoma upadla na 520 milijonov, a se bo pri tem vztrajno večal delež starejših od 65 let, obseg delovno aktivnega prebivalstva pa se bo še naprej krčil. Tako naj bi bilo leta 2080 starejših od 65 let že 28,7 odstotka prebivalcev EU. Lani je ta delež znašal 18,5 odstotka.
Segmentacija trga delovne sile je v sozvočju z gospodarsko krizo pred Evropo postavila še en velik izziv: rekordno število mladih brezposelnih. Februarja lani je bila povprečna stopnja brezposelnosti v starostni skupini od 15 do 24 let kar 22,9 odstotka, več kot dvakrat višja od splošne brezposelnosti (10,6 odstotka). V nekaterih državah južne Evrope ti deleži dosegajo tudi 40 odstotkov, na vrhuncu krize pa so celo presegali 50 odstotkov. Pred začetkom krize, leta 2007, je bila splošna stopnja brezposelnih mladih v EU 12,1 odstotka. Še nekaj številk, ki kažejo dramatičnost situacije: več kot 7 milijonov mladih v tej starostni skupini ni niti zaposlenih niti vključenih v izobraževanje, 11 odstotkov jih predčasno opusti šolanje.
Našli izgubljeno generacijo
Raziskovalec Hans Dietrich iz nemške fundacije Friedricha Eberta opozarja, da nevarnost »izgubljene generacije« ni nič več zgolj teoretična, temveč je postala »grozljiva realnost«. Razlogov zanjo je več. »Poleg splošnega stanja na trgu dela je treba omeniti sistem izobraževanja in usposabljanja, zaposlovalne politike, pa tudi družbeno razslojenost in razporeditev družbenih priložnosti. Trdovratno vztrajanje pri varčevalnih ukrepih, ki je bilo doslej prevladujoče pri spopadanju s krizo, je prav tako pripomoglo k zadnjemu povečanju števila mladih brezposelnih.«
Bruno Contini v študiji Zaposlovanje mladih v Evropi ugotavlja, da zaradi zelo raznovrstnih nacionalnih pristopov k reševanju tega problema ni enoznačnega odgovora, kako rešiti problematiko mladih brezposelnih. »Moj skromni odgovor je lahko le razočarano negativen: soočamo se z vztrajnim strukturnim vzorcem, ki ga bo težko razbiti brez drastičnih reform davčnega sistema, trga dela in institucij socialne države. A ne z obrobnimi reformami, ki jih je bilo v zadnjih desetletjih veliko, temveč z drastičnimi, ki bodo imele močno podporo volivcev. Spreminjanje demografskih trendov, ne tako oddaljena upokojitev baby boom generacije in uspešna, četudi težavna integracija priseljencev so lahko pot v pravo smer, če jih bodo spremljale pametne in zelo napredne politike.«
***
Kateri so torej pomembni izzivi, s katerimi se bo tudi Slovenija morala spopasti v prihodnjem letu? Razmisleke o tem ponujamo v Izzivih, posebni prilogi Dela, ki smo jo opremili z logotipom D'16, s čimer smo želeli poudariti vsebinsko usmerjenost časopisa v prihodnost.
Obsežno revijo na 84 straneh najdete v soboto, 12. decembra, priloženo Delu, preberete pa jo lahko tudi digitalizirano v Delovi aplikaciji za tablične računalnike in v bralniku na Delovi spletni strani.
Uredništvo Dela
***
Preberite tudi:
Borut Pahor: Slovenija je lahko svetla zvezda
Kdo vlada Sloveniji oziroma kje se sprejemajo ključne odločitve?
