Desnica je zmagala, in vendar je izgubila

Kar so napovedovali, se je tudi zgodilo: nedeljske volitve na Portugalskem je dobila vladajoča desnosredinska koalicija premiera Pedra Passosa Coelha. Ni ji uspelo ohraniti absolutne večine v parlamentu, ampak je zmagala s 38,6 odstotka glasov, medtem ko so jih opozicijski socialisti dobili 32,4 odstotka. Politična situacija se je močno zapletla.

Vladajoča zveza PSD/CDS-PP (Socialdemokratska stranka in konservativna Ljudska stranka) je osvojila 104 sedežev v 230-članskem parlamentu oziroma 12 premalo, da bi lahko vladala sama, socialisti bodo po novem zasedali 85 poslanskih stolov (doslej so jih imeli 74), koalicija komunistov in zelenih je dobila 17 mest, Levi blok kar 19, do 14. oktobra pa bo še znano, kdo so štirje poslanci na tujem. En sedež si je v parlamentu zagotovila tudi Stranka za ljudi, živali in naravo.

Premoč levice

Čeprav se ne Portugalskem, kjer je bila volilna abstinenca v nedeljo približno 43-odstotna, ohranjata v ospredju stari stranki: tradicionalna desna sredina in leva sredina, je zanimivo dinamiko in očitno napredovanje opažati na tretjem in četrtem mestu. Levi blok, v katerem se spogledujejo z grško Sirizo, se je tokrat – z 10,2 odstotka glasov – prvič prerinil pred tradicionalno komunistično stranko, ki je v zavezništvu z zelenimi osvojila 8,3 odstotka podpore. V primerjavi s prejšnjo parlamentarno sestavo so v obeh taborih pridobili precej sedežev: Levi blok se je z osem poslancev razširil na 19, komunistično-zelena koalicija pa z deset na 17.

Očitno je, da bo imela leva ideologija večino v parlamentu, in če bo levim strankam uspelo preseči strankarske »posebnosti« in velika nasprotja, se bo desnica spopadala s precejšnjimi ovirami. Vprašanje, kako sestaviti stabilno vlado, je zatorej na mestu in odprto. Premierju Pedru Passosu Coelhu ne more biti lahko, saj, kakor poudarjajo domači analitiki, ni uspelo še nobeni manjšinski vladi do konca izpeljati mandata, od kar so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja vzpostavili demokracijo. Še preden bi v Lizboni sestavili novo vlado, je že brati o nezaupnici in predčasnih volitvah ...

Predsednik vlade Passos Coelho je po razglasitvi rezultatov sicer poudaril, kako je pripravljen naprej držati vajeti in si tudi v prihodnje prizadevati za dialog in ekonomsko-socialno okrevanje. Potem ko je po nareku trojke vodil državo skozi triletni program pomoči v višini 78 milijard evrov (zaznamovali so ga reformiranje trga dela, višanje davkov, »hujšanje« javnega sektorja ...), obljublja, da bo v naslednjih štirih letih Portugalska – ki veliko stavi na turizem in, vsaj sodeč po statistiki, občutno zmanjšuje brezposelnost – pod njim pridobila še večjo »stabilnost«. Stopnja brezposelnih se je resda korenito znižala s 17,5 odstotka leta 2013 na sedanjih dobrih 12 odstotkov, toda, kakor so neprizanesljivi na levici, na račun vedno večjega prekariata, odhajanja v pokoj, in ni nepomembno, da je od leta 2011 Portugalsko zapustilo okrog 400.000 ljudi. Številni so potem, ko se je pokazalo, da množični protesti niso ničesar premaknili, obupali in so se preselili na tuje. Slika na terenu, med drugim, še kaže, da je kljub rahlemu okrevanju in počasnemu večanju gospodarske rasti življenje za mnoge zelo težko: minimalna plača znaša od septembra lani 505 evrov, kar je rahlo povečanje v primerjavi s štiriletnim obdobjem prej, ko so delavci »na minimalcu« dobili borih 485 evrov.

Zapleteni časi

Po štirih letih relativne politične stabilnosti je videti, da vstopa Portugalska v obdobje precejšnje politične zapletenosti. Socialisti na čelu z Antóniom Costo se bodo sestali danes, ko naj bi se počasi razjasnilo, kam se bodo obrnili: se bodo spustili v (ponujeno) razmerje s proevropsko desnico ali bodo sklenili negotovo zavezništvo z radikalno levico, precej skeptično do evra. Zagotovo bodo težko spregledali, da je večina Portugalcev v nedeljo glasovala za spremembe ... Volitve so, kakor so zapisali pri Públicu, zapeljale Portugalsko v slepo ulico.