Tiskane izdaje
V pogajanjih o prihodnjem položaju Britanije v EU se bliža ure resnice, saj bodo pogajalci morali spraviti različne zamisli na papir, o katerem bodo na koncu odločale vse članice Unije.
Pogajalsko kolo se je v zadnjih dneh začelo hitro vrteti. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je bil v nedeljo na delovni večerji na Downing Street 10. Drugače kot britanski premier David Cameron, ki je govoril kar o preboju na področju omejevanja socialnih pravic delavcev iz EU, je bil Poljak Tusk bolj zadržan. Posebni odposlanci vpletenih strani so v ponedeljek nadaljevali pogajanja. Tusk je na njih sicer opazil napredek, a še nekaj da je odprtih vprašanj. Danes opoldne naj bi seznanil članice s predlogom sporazuma, ki utegne dobiti zgodovinske razsežnosti.
Donald Tusk in David Cameron. Foto: Toby Melville/Reuters
Pogajalski proces je bil doslej videti bolj kot taktiziranje. Zaznamovan je z željo obeh strani, da bi »ohranili obraz«. Camerona v prihodnjih dveh tednih in pol čaka še veliko diplomatskega dela. Na njegovem dnevnem redu so sestanki tako z nemško kanclerko Angelo Merkel kot tudi poljsko premierko Beato Szydlo. V Varšavi njegovih predlogov glede krčenja pravic priseljencev na Otoku niso navduševali, saj so Poljaki za Indijci največja priseljenska skupina. Cameron bo moral prepričati tudi evropske parlamentarce.
Kakšen od Cameronovih predlogov bo namreč moral skozi redni zakonodajni postopek, ki vključuje tako članice kot evropski parlament. To bi po navedbah parlamentarcev zadevalo Cameronovo zahtevo, da delavci na Otoku ne bi bili upravičeni do otroških dodatkov za otroke, ki še živijo v njihovi domovini. V evropski komisiji, ki ima v EU »monopol« pri predlaganju zakonodaje, še nočejo nedvoumno odgovoriti na vprašanje, ali že imajo v predalih predloge za prelitje rešitev v pravni red Unije.
Kakor koli že, vsi čakajo, da predlagane rešitve pridejo na papir. Del strategije je omogočiti Cameronu »zmago« na vrhu EU. Z uspehom bi namreč laže prepričeval svoje dvomljive rojake, da na referendumu glasujejo za obstanek v EU. Teme, ki so na mizi, so sicer precej tehnokratske in bi same po sebi najbrž težko imele usoden vpliv na stališče Britancev o smotrnosti nadaljnjega članstva v EU. Kljub temu bi Cameronova »zmaga« imela psihološki in politični učinek, saj se ne bi preveč oddaljil od svojih osnovnih zahtev.
Iskanje zavore
Največ pravniške ustvarjalnosti zahteva najbolj žgoče vprašanje, tako imenovana krizna zavora za priseljence iz EU. Na Downing Street 10 so bili zadovoljni z bruseljsko ponudbo, ki naj bi omogočila, da bodo lahko v primeru velikega priseljenskega pritiska na socialne sisteme in trg dela za omejen čas (v prvih štirih letih njihovega bivanja) omejili socialne pravice priseljenih delavcev iz drugih članic. Cameronova želja je, da bi na tako imenovano krizno zavoro za pravice delavcev lahko pritisnil že takoj po referendumu.
Bruseljske institucije Unije kot tudi članice nočejo, da bi bila rešitev v nasprotju temeljnimi načeli EU in da bi bili delavci iz drugih članic obravnavani slabše kot domačini (diskriminacija). Predvidoma bo pravica do uporabe zavore veljala za vse članice. London želi čim enostavnejše pogoje za uporabo zavore in čim manjšo vlogo Bruslja pri odločanju o njej.
Britanija ni edina držav, v kateri bijejo plat zvona. V Nemčiji, denimo, potekajo politične razprave in sodni postopki, povezani s pravico novih priseljencev, denimo iz Romunije, do socialne pomoči Hartz IV.
Britanija je bila med redkimi članicami, ki so ob veliki širitvi EU 1. maja 2004, takoj odprle trg dela za priseljence z vzhoda. Nemčija in Avstrija sta obdobje podaljševali do izteka sedemletnega roka leta 2011. V letih po širitvi je odprtje trga dela za »vzhodnjake« veljalo za odločitev, ki je Britaniji omogočilo boljšo gospodarsko dinamiko. Tudi več študij je pokazalo, da priseljenci z vzhoda v britanske blagajne vplačajo več, kot dobijo iz njih. To so argumenti, ki v novem, protipriseljenskem vzdušju ne veljajo več.
Foto: Toby Melville/Reuters
Druge Cameronove zahteve so bile doslej v senci razprav o pravicah priseljencev. Zahteva po več konkurenčnosti in manj birokracije v EU že tako ni kočljiva. Bolj se lahko zaplete pri zahtevanih varovalkah za Britanijo. Preprečile naj bi odločitve članic z evrom z negativnim vplivom na Britanijo in pritisk na londonsko finančno središče. Francija pa oporeka Britaniji pravico veta glede odločitev znotraj denarne unije. Pri zahtevi po več suverenosti znotraj EU in izjemi glede federalističnega cilja EU (vedno bolj povezana Unija) večjih težav ni.
Ker je Cameron obljubil, da bo referendum izpeljan do konca leta 2017, je časa še veliko. Tako neuspeh pogajanj, ki že potekajo, in njihov nov krog ne bi bil popolna katastrofa. A si vsi vpleteni želijo čimprejšnji razplet. Če bi z vrha 18. in 19. februarja odkorakal zadovoljen, bi ga lahko izpeljal že junija. Zlasti v britanskih gospodarskih krogih opozarjajo, da je zavlačevanje škodljivo in da si želijo jasen položaj. Tudi druge članice nočejo novih dram, saj imajo več kot dovolj drugih kriz, s katerimi se morajo ukvarjati.
