Dolga senca Severnega toka 2

Projekt kot grožnja energetski varnosti, pa tudi znak pomanjkanja solidarnosti.

Objavljeno
19. oktober 2017 16.05
Jure Kosec
Jure Kosec

Budimpešta – Leto 2020 bo ključno za energetsko varnost v Evropi, še posebno za države na njenem jugovzhodu. Preskrba z energijo znotraj regije je močno odvisna od ukrajinske tranzitne poti, skozi katero steče največja količina ruskega plina. Bo čez tri leta še vedno tako?

Napoved gradnje plinovoda Severni tok 2, ki bo Nemčijo še bolj neposredno povezal z ruskim energetskim omrežjem, je iz različnih razlogov dvignila precej prahu. Še posebno v državah, ki od plinovoda ne bodo imele neposrednih koristi, ampak kot same pravijo kvečjemu veliko škodo. Kot je bilo mogoče slišati s strani več udeležencev šestega letnega foruma strategije EU za donavsko regijo, ki je ta teden potekal v Budimpešti, med njimi tudi predstavnikov evropskih institucij, Severni tok 2 ni v skupnem interesu EU, saj vnaša velika nesorazmerja v evropski energetski trg.

Manko solidarnosti

Države jugovzhodne Evrope se bojijo, da bo napovedana preusmeritev težišča dobave ruskega plina zanje imela predvsem negativen učinek. Prihajajoče velike spremembe potiskajo Madžarsko, Hrvaško, Srbijo, Romunijo in Ukrajino k resnemu razmisleku o svoji energetski prihodnosti in sprejemanju ukrepov, s katerim bodo v relativno kratkem času poskušale povečati diverzifikacijo virov in ohraniti svojo energetsko varnost. Na pomoč bo priskočila tudi EU, in sicer z novimi pravili, katerih namen bo zagotoviti večjo solidarnost med državami in lažji pretok plina iz ene v drugo.

»Energetska varnost bo ostala ključna prioriteta v kontekstu energetske unije,« je med eno od osrednjih razprav na forumu v Budimpešti dejal Dominique Ristori, vodja generalnega direktorata za energijo pri evropski komisiji. Interesi EU so po njegovih besedah usmerjeni v doseganje večje raznolikosti, in ne povečevanja odvisnosti. »Severni tok 2 ne bo prispeval k večji raznolikosti, zato tudi ne bo deležen nikakršnih sredstev iz proračuna EU,« je pojasnil.

Državam, ki v njem ne vidijo zgolj resne grožnje svoji energetski varnosti, ampak tudi znak manka solidarnosti na ravni EU, to ne pomaga kaj dosti. Od komisije si želijo predvsem jasne vizije razvoja energetske politike, v upanju da bo s tem odpravljen tudi velik del njihove negotovosti.

»Severni tok 2 bo imel zelo velike posledice za regijo,« je prepričan Victor Negrescu, romunski minister za evropske zadeve. »Projekta ne moremo preprečiti, moramo pa se izogniti težavam, ki jih ta lahko prinese,« predvsem po letu 2020. Do takrat bo ruski plin še naprej tekel skozi Ukrajino. Ker ne vedo, kaj natanko se bo zgodilo z odprtjem nove, alternativne poti, ki nastaja pod baltskim morjem, se države pripravljajo na najhujše.

Cilj Madžarske v prihodnjih letih je doseči »neodvisnost od vseh odvisnosti«, oziroma vzpostaviti tri različne tranzitne poti iz treh različnih virov, je med razpravo dejal András Aradszki, madžarski državni sekretar za energetiko. Čez tri leta se izteče pogodba o dobavi plina med državo in ruskim Gazpromom; tudi če energetski velikan ne bo uresničil svojih napovedi o drastičnem zmanjšanju dobave plina skozi Ukrajino po izteku desetletja, uradna Budimpešta želi biti pripravljena na vse scenarije. Med alternativne dobavne poti šteje plinski terminal, ki ga Hrvaška gradi na otoku Krku, plinovod Brua, ki nastaja v Romuniji, v skrajni sili pa se lahko zanese še na uvoz plina iz Avstrije.

Politična cena

Ena od ključnih ovir pri doseganju energetske varnosti je ustrezna infrastruktura. Predstavniki držav v regiji se strinjajo, da je njeno pomanjkanje tisto, kar preprečuje bistven napredek. »Zelo lahko je govoriti o diverzifikaciji, implementacija pa je nekaj povsem drugega,« je poudarila srbska ministrica za evropsko integracijo Jadranka Joksimović in hkrati izpostavila pomen močne finančne ter politične podpore s strani EU za doseganje sprememb in izogibanje scenarijem, v katerih energetska odvisnost terja tudi politično ceno. Nivo energetske odvisnosti je znotraj regije zelo visok, je opozorila srbska ministrica. »To vpliva tudi na našo zunanjo politiko.«

Ukrajina, ki ni članica EU, a je vseeno del strategije za donavsko regijo, se tako kot Srbija zanaša na Unijo za pomoč in podporo pri reševanju svojih (političnih) težav. »Sporočilo o skupnih interesih je za nas zelo pomembno,« je povedala Natalija Bojko, namestnica ukrajinskega ministra za evropsko integracijo. Severni tok 2 je po njenih besedah »zelo jasen instrument političnega pritiska«, ki se na različnih ravneh čuti dnevno.

Za vlado v Kijevu je ključno, da »skupni interesi dejansko ostanejo skupni«. Ukrajina vztraja, da želi še naprej ostati stabilen in zanesljiv partner EU in se popolnoma integrirati v evropski energetski trg, a tako kot veliko drugih držav v regiji ostaja talka energetske negotovosti, ki so jo v zadnjih letih le še poglobili nekateri spodleteli projekti. »Srbija je bila prepričana, da je plinovod Južni tok rešitev vseh njenih težav, dokler ni bil preklican,« je bistvo povzela Joksimovićeva.

Na projekte, kot sta Turški tok in Jadransko-jonski plinovod, države gledajo z optimizmom, a zaradi preteklih izkušenj ostajajo previdne. Njihova želja je, da bi energetski sektor postal bolj predvidljiv. To bi pomenilo zasuk negativnega trenda zadnjih let. Način, kako to doseči, je v prilagajanju, sodelovanju in postopnem dodajanju členov v energetsko verigo.