Drago zapiranje evropskih meja

V Evropski uniji se pojavljajo prvi izračuni, koliko utegne članice v prihodnjih letih stati neusklajeno reševanje begunske krize. Inštitut nemškega gospodarstva (WI) je ta teden objavili analizo, po kateri bi nezmanjšani pritok azilantov nemške davkoplačevalce do leta 2017 stal najmanj 50 milijard evrov.

V Berlinu so ob objavi teh podatkov posebej poudarili, da gre za vse stroške, ne le za streho nad glavo, in da so pri izračunu upoštevali tudi odstotek tistih azilantov, ki bi jih bilo mogoče relativno hitro zaposliti. Analize kölnskega inštituta naj bi torej ne bile namenjene širjenju ksenofobije in protibegunskega razpoloženja. Tudi zato ne, ker je splošno znano, da se nemško gospodarstvo zanima za tujo delovno silo, ki bi ob ne ravno rožnatih demografskih kazalcih na trgu dela lahko prispevala k ugodnejšemu gospodarskemu položaju v državi. Kljub temu pa je jasno, da bodo množice priseljencev, če se dinamika priseljevanja ne ustavi, zahtevale korenito prestrukturiranje proračunskih sredstev, pravijo v nemški zvezni vladi, in vsaj začasno iskanje novih virov. Stroški z begunci utegnejo namreč v primeru, če se bodo evropske meje še naprej zapirale, Evropa pa ne bo pripravljena enakopravneje porazdeliti begunskega bremena, v precejšnji meri obremeniti tudi bogato Nemčijo, ki ima še iz časov finančne krize ne ravno zanemarljive proračunske presežke.

Še veliko hujši finančni udarec pa bi zapiranje evropskih meja seveda pomenilo za veliko večino finančno ne ravno dobro stoječih ostalih članic schengenske unije. Po včeraj objavljenih podatkih tako rekoč državnega francoskega think-tanka »France Strategie« bi razpad schengenskega prostora, za katerega nekateri tako ali tako pravijo, da v praksi ne obstaja več, evropske države v prihodnjih desetih letih stal nič manj kot 110 milijard evrov. Po analizi francoskih raziskovalcev bi vsaka dolgotrajnejša zapora notranjih schengenskih meja samo zaradi ustavitve »brezmejnega« evropskega turizma in trgovine Evropi v naslednjih desetih letih lahko odnesla najmanj 0,8 odstotka prihodkov, Francijo pa bi že zgolj kratkoročna zapora meja stala približno eno do dve milijardi evrov. Če bi se schengenske meje zaprle za daljše obdobje, pa bi se francoske izgube v desetih letih hitro povzpele na 10 milijard evrov, kar bi pomenilo 0,5 odstotka francoskega bruto domačega proizvoda.

Schengenski sistem brezmejnega pretoka ljudi, blaga in storitev na notranjih evropskih mejah vse od leta 1985, ko so se voditelji unije v majhnem luksemburškem mestu dogovorili zanj, velja za eno najpomembnejših evropskih pridobitev. Razpadati je začel zaradi prepira o porazdelitvi beguncev in več kot enega milijona prišlekov, kolikor jih je lani sprejela samo Nemčija. Do zdaj se je meje odločilo kratkoročno zapreti ali močno poostriti obmejni nadzor že šest izmed 26 članic schengenskega prostora, med njimi tudi Nemčija, ki napoveduje, da bo s februarjem svojo začasno zaporo podaljšala za nedoločen čas. In to kljub višjim stroškom, ki jih to povzroča pretežno izvozno usmerjenemu nemškemu gospodarstvu. Kot so namreč za primerjavo izračunali francoski analitiki, je vsako dolgoročnejše zapiranjem meja znotraj schengenskega prostora primerljivo s tri odstotke višjim davkom na trgovino, kar bi trgovanje med schengenskimi članicami po njihovih izračunih zmanjšalo za deset do dvajset odstotkov. In s tem najbolj prizadelo predvsem manjše države izvoznice.