Tiskane izdaje
Prvi odgovorni v državi naj bi imeli odgovoren odnos tudi do počitnic. Ker so časi zapleteni in je uživaško dopustovanje visoke politike – tudi predsednika države – v preteklih letih precej burilo duhove, se je François Hollande letos poleti odločil samo za kratek teden oddiha, njegov veliki tekmec Nicolas Sarkozy pa tudi na plaži daje vedeti Francozom, da se je srdita tekma za predsedniški položaj 2017 zanj že začela.
Predsednik Hollande se je po kratkem tednu dni, ki jih je preživel na francoskem jugu, v departmaju Var, včeraj že vrnil v Elizejsko palačo. Sploh pa tudi med dopustom ni miroval, ves čas je bil namreč povezan s prvim in drugimi ministri, po pisanju Huffington Posta se je pogovarjal tudi z nemško kanclerko, grškim premierom in prav tako z iranskim predsednikom vlade ter se poglabljal v pomembne dosjeje, kot so podnebne spremembe, boj proti terorizmu in boj proti brezposelnosti. Da v nasprotju s preteklimi leti in predhodniki zanj ni časa za počitek, je napovedal že pred poletjem. Kar je bilo še pred leti mogoče, je zdaj pač nemogoče. Zdaj je treba le delati in delati, pa tudi uživaškega razkošja ne gre razkazovati, kondicija Francije da je preslaba ...
Njegov tekmec, nekdanji predsednik in vodja opozicijskih Republikancev Nicolas Sarkozy, je ubral nekoliko drugačno pot, čeprav prav tako ne počiva, za neredke kritike se je odločil za dopust na neokusno preveliki nogi. V začetku avgusta so francoski medijski svet preplavile fotografije s Korzike (kjer je počitnikoval z ženo Carlo Bruni) s spotikljivimi pripombami, češ, kako vrtoglavo drage počitnice si privošči v času, ki ga premnogi Francozi občutijo kot čas suhih krav.
Toda male pritlehnosti ne motijo velikega duha, daje volivcem vedeti nekdanji predsednik, ki se je, poletje gor ali dol, že odločil, da bo spet očitneje širil svoj republikanski volilni bazen med simpatizerje skrajno desne Nacionalne fronte. Pred kratkim je, med drugim, dal intervju skrajno konservativnemu tedniku Valeurs Actuelles, v katerem se je obregnil ob »družinsko krizo«, s katero se sooča Nacionalna fronta. Namesto da bi se – po njegovem – stranka ukvarjala s skrbjo za Francoze, »se izgublja« v politični vojni med hčerjo in očetom Le Pen.
Sarkozy ni hkrati nič bolj prizanesljiv do predsednika Hollanda, čigar politiko je označil za »katastrofo« in popoln odmik od tega, kar Francozi pričakujejo od politikov. Zato si veliko obeta od regionalnih volitev, ki bodo decembra letos, in je hkrati napovedal, da bodo njegovi Republikanci pripravili program, ki bo odlična alternativa sedanjemu »spodletelemu« vodenju države po nareku vladajočih socialistov.
Rahla zaušnica
Vladajoča leva struja se prav zdaj – po zadnjem poročilu nacionalnega statističnega urada (Insee), objavljenem konec prejšnjega tedna – sooča z medlimi statističnimi rezultati in zelo krhko ekonomsko-socialno sliko. Na primer: BDP je v drugem trimesečju letošnjega leta stagniral, medtem ko so v prvem četrtletju zaznali 0,7-odstotno rast; potrošnja se je v drugem trimesečju v primerjavi s prvim upočasnila za 0,1 odstotka, manj je bilo tudi naložb in brezposelnost ostaja naprej eden večjih problemov Francije ... In vendar je, denimo, 0,8-odstotna gospodarska rast, ki so jo zaznali sredi letošnjega leta, za finančnega ministra Michela Sapina pravo zagotovilo, da bo ob koncu leta dosežen cilj: 1-odstotna (do 1,5-odstotna prihodnje leto) gospodarska rast. Pot se mu zdi prava – BDP je v letu dni napredoval za odstotek, in to po treh letih stagnacije –, zato je pri tem treba vztrajati.
Da bi vlada Manuela Vallsa obrnila smer, ni pričakovati. Samo če bodo vztrajali po svoje naprej, bodo menda lahko znova začeli zaposlovati, saj ukrepi – kot so tako imenovani »pakt o odgovornosti in solidarnosti«, odpiranje poti investicijam ... – že dajejo sadove. Tako vsaj vidi vladajoča struja in pravi minister Sapin, ki se zaveda, da ugodno pridajajo svoje tudi širše razmere: »nizke cene nafte, nizke obrestne mere, šibek evro ...«. Kot je še pred dnevi zapisal za Monde, bodo letos zmanjšali primanjkljaj na 3,8 odstotka BDP – tako kot so bili predvideli in se zavezali. Tudi v Franciji da je torej že mogoče govoriti o okrevanju, čeprav ni tolikšno, da bi se lahko pohvalili z zmanjševanjem brezposelnosti, popravljanjem kupne moči ... in bi lahko sproščeno odtegnili pas; recimo v zdravstvu, šolstvu itd.
V polnem zamahu
Za francosko politiko je počitnic po večini konec, vsaj vlado že jutri čaka prva popočitniška seja. Problemov, ki jih ima Francija, je veliko (ne le ekonomskih, ampak tudi z migranti, prav tako glasne in neizprosne so zahteve kmetov po predrugačenju kmetijske politike), in tudi misel na volilno leto 2017 je politično vseprisotna. Tekma je že v polnem zamahu.
