Energetski resursi so azerbajdžansko prekletstvo

Zunanji minister Armenije Edvarda Nalbandjan je končal dvodnevni delovni obisk v Sloveniji. Z gostiteljem Karlom Erjavcem sta se zavzela za mirno rešitev krize v Ukrajini, ki je v nasprotju z Armenijo izbrala pridružitveni sporazum z Evropsko unijo in ne Evrazijske unije, ki je zaživela v začetku letošnjega leta.

Tesnejše povezovanje z Rusijo je podprlo 64 odsotkov prebivalcev Armenije, ki je stisnjena med zgodovinski sovražnici Turčijo in Azerbajdžan. Slednji je postal ključni člen nove evropske energetske unije, s katero se želi Bruselj otresti odvisnosti od Rusije. Je Azerbajdžan dejansko boljša izbira?

Razmere v Gorskem Karabahu (separatistični enklavi v Azerbajdžanu, kjer živijo pretežno Armenci) ter na meji med Armenijo in Azerbajdžanom so se zaostrili do te mere, da armensko ministrstvo za obrambo govori kar o vojni nizke intenzivnosti. Kdo je kriv za zaostrovanje?

O tem so se zelo jasno izrazili sopredsedujoči v okviru Minsk skupine. Gre za posrednike, ki imajo mandat mednarodne skupnosti za uravnavanje konflikta. Čeprav se vedno trudijo, da so zelo nevtralni, so naredili izjemo. Zato, ker je Azerbajdžan prestopil vse rdeče črte in meje sprejemljivega. 27. Januarja so ZDA, Francija in Rusija, Azerbajdžan pozvali, naj preneha kršiti premirje, ter naj vendarle že preneha s kritiko sopredsedujočih, ko so jih sami povabili, ter kritiko samih pogajanj. Od uradnega Bakuja so zahtevali, naj zavzame bolj konstruktivno stališče, na podlagi katerega bo mogoče ponovno zagnati mirovni proces. Azerbajdžan v naši regiji izziva napetosti. V zadnjih 10. leti so svoj vojaški proračun iz 163 milijonov dolarjev povišali na skoraj 5. milijard dolarjev, kar pomeni skoraj tridesetkrat. Dvomim, da je na mednarodnem parketu mogoče najti državo, ki bi svoj vojaški proračun povečala v tolikšnem obsegu. Hkrati grozijo, da bodo začeli novo vojno. Vsem je jasno, da vojna ne vodi k rešitvi, saj se je po vsaki vojni treba usesti za pogajalski stol. Danes imamo možnost, da se pogajamo s posredovanjem sopredsedujočih skupini iz Minska. Gre za stalne članice varnostnega sveta OZN: ZDA, Rusija in Francija. Armenija se je bila vedno pripravljena pogajati na podlagi njihovih predlogov.

Ali konflikt na vzhodu Ukrajine vpliva na t.i. zamrznjene konflikte na postsovjetskem prostoru?

V današnjem svetu ni ničesar kar bi bilo povsem izolirano. Dejstvo je, da so bile razmere pri nas napete že do zaostrovanja v Ukrajini. Do provokacij azerbajdžanske strani prihaja že več let, prav tako pa azerbajdžanske oblasti že več let zavračajo vse predloge mednarodnih posrednikov: oblikovanje mehanizmov za ugotavljanje, kdo krši premirje, ukrepi za krepitev premirja, poziv k umiku ostrostrelcev. Tudi za tokratno eskalacijo je odgovoren izključno Azerbajdžan, ki vse predloge trmasto zavrača.

Verjetno ste slišali, da Evropska unija po novem svojo energetsko prihodnost vidi predvsem v sodelovanju s plinom in nafto bogatem Azerbajdžanu. Ali se vam ne zdi, da je Evropska unija zaradi tega zelo nežna kar se tiče kritik na račun kratenja človekovih pravic v Azerbajdžanu? Podobno se obnašajo tudi ZDA, ki do Azerbajdžana niso tako kritične kot so denimo do Rusije?

Gre za azerbajdžanske iluzije. Mislijo, da lahko zaradi svojih energetskih bogastev kupujejo prijatelje, misilijo da bodo drugi mižali kar se tiče kratenja človekovih pravic v Azerbajdžanu. To se ni zgodilo. Vse mednarodne organizacije opozarjajo na kratenje človekovih pravic v Azerbajdžanu, enako pa počnejo tudi svetovni mediji, ki o Azerbajdžanu pišejo kot o diktatorskem režimu. Energetski resursi so pravzaprav azerbajdžansko prekletstvo. Država se pomika nazaj kar se tiče demokratičnega napredka. Prepričan sem, da to ni v interesu azerbajdžanskega naroda.

Visoki predstavniki EU in ZDA ne glede na to obiskujejo azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva, s katerim imajo nadvse prijateljske odnose.

Nekoč so visoki predstavniki EU in ZDA potovali v Libijo in se prijateljsko pogovarjali z Moamerjem Gadafijem, potovali so tudi v Irak in prijateljevali s Sadamom Huseinom. Vemo, kako se je vse skupaj končalo.

Letos mineva 100. let od genocida Armencev v Osmanskem cesarstvu. Kakšne prireditve boste pripravili ob okrogli obletnici? Ali se odnos mednarodne skupnosti do priznanja genocida spreminja?

Stoletnico genocida bomo obeležili tako v Armeniji kot po vsem svetu. Skupno sporočilo je: Nikoli več! Na dan spomina na žrtve genocida bo Armenska apostolska cerkev za svete razglasila vse žrtve armenskega genocida, kot drugo bomo izrazili hvaležnost vsem, ki so nam med to težko preizkušnjo ponudili roko pomoči. Rad bi poudaril, da je takih držav in narodov ogromno. Armenski narod ni ostal sam in letos je lepa priložnost, da jim še enkrat izrazimo hvaležnost. Tretje je opozarjanje pred novimi genocidi, novimi zločini proti človečnosti, kar ni pomembno samo za Armenijo pač pa za mednarodno skupnost v celoti. Med 1. svetovno vojno se je zgodil zločin proti človečnosti. Če bi takrat obsodili genocid, potem mogoče v II. svetovni vojni in pozneje ne bi prišlo do podobnih zločinov. Nazadnje bi rad poudaril, da armenski narod ni samo preživel genocida, ampak je zaživel znova. Oblikovali smo neodvisno državo, naš preporod pa poteka na vseh področjih: kulturnem, znanstvenem, gospodarskem...

V drugem največjem armenskem mestu Gjumri je ruska vojaška baza, v kateri so se v začetku meseca začele vaje oboroženih sil Ruske federacije. Kako so to sprejeli Armenci, sploh po januarskem incidentu, v katerem je ruski vojak ubil celotno armensko družino?

V mestu Gjumri se je zgodila strašna tragedija. Poteka preiskava in prepričani smo, da bodo krivci kaznovani. Z Rusijo krepimo sodelovanje na vojaškem področju, ruska vojaška baza v Armeniji pa deluje na podlagi meddržavnega sporazuma, ki je ključen za zagotavljanje naše varnosti. Za nas je edino logično, da vojaške stike z Rusijo nadaljujemo in jih krepimo.

Številni na zahodu upajo, da bo incident v Gjumri skrhal zgodovinsko zavezništvo med Rusijo in Armenijo.

Ne vem, koga imate v mislih, ko govorite o zahodu. Če dejansko obstajajo takšni ljudje, potem lahko rečem samo, da niso resni. Rusija in Armenija sta zaveznika in naši odnosi so šli že čez velike preizkušnje. Tako bo tudi v prihodnje.

Ali lahko rečemo, da je Rusija za vas glavni partner?

Nekatere države govorijo, da imajo povsod zaveznike, v resnici pa nimajo niti enega. Mi govorimo, da je naš glavni zaveznik Rusija, hkrati pa želimo krepiti in ustvarjati tudi odnose z drugimi državami.

Živimo v obdobju krize, tako na gospodarskem kot političnem področju. Eden od dokazov za to je devalvacija nacionalnih valut na postsovjetskem prostoru. V Armeniji radi pravijo, da Armenci bogatijo povsod, samo v Armeniji ne. Ali je to resnica?

Armenci živijo v 100 državah sveta. Dve tretjini našega prebivalstva živi v tujini. Dejansko jih je v tujine več kot doma, zato je tudi več uspešnih Armencev v tujini. Armenci so bili vedno znani kot dobri podjetniki, trgovci, poslovneži, pa najsi bo to doma ali v Armeniji. Globalna kriza je seveda prizadela globalni biznis, ki nima nacionalnega karakterja.

Verjetno je v Armeniji padel standard?

Seveda smo tudi v Armeniji čutili posledice krize v sosednjih državah in nasploh. Kolikor je bilo to seveda mogoče smo z vladnimi ukrepi uspeli preprečiti, da bi kriza pretirano vplivala na socialni položaj našega prebivalstva.

Vaš glavni gospodarski partner je Rusija, ki je trenutno v krizi. Ali v Armeniji razmišljate, da bi se preusmerili na bolj perspektivna tržišča?

Rusija je naš glavni gospodarski partner in investitor. Po drugi strani ni edina. Sodelujemo tudi z EU in posameznimi članicami. Odnose razvijamo z vsemi. Hkrati ne pristajamo na logiko, da gremo kamor piha veter. To je nepravilna in nerazumna politika.

Armenija je edinstvena, saj je članica Evrazijske unije ima pa tudi olajšan carinski režim z EU. Bi lahko postali posrednik med Rusijo in EU?

Mislim, da ne EU ne Rusija v svojih odnosih ne potrebujeta posrednikov. Armenija je mala država z malim gospodarstvom, ki gradi tesne odnose tako z Evrazijsko unijo kot EU. Prednosti so na obeh straneh.

Kaj vam daje članstvo v Evrazijski uniji, ki se je nekateri na zahodu tako bojijo?

Bojijo se tisti, ki na gospodarske odnose gledajo skozi prizmo ideologije. Osebno mislim, da je to zelo napačno. Za Armenijo je članstvo v Evrazijski uniji strateškega pomena, saj nam omogoča prednostni dostop na zaprta tržišča, veliko je možnosti za nove investicije, razvoj podjetništva, kmetijstva. Ne gre spregledati niti brezviznega režima, ki velja med članicami. Lažje so migracije, lažje prihajamo do resursov, ni davkov, omogočen imamo dostop do transportnih koridorjev Evrazijske unije. Čeprav nisem ekonomist vam zagotavljam, da so prednosti številne.