Enigma Putin: geopolitična tveganja kot gospodarska grožnja

Bruselj – Evropski uniji in širšemu Zahodu v dolgih mesecih ukrajinske krize še ni uspelo doseči preboja, ki bi najprej omogočil oživljanje političnega procesa in nato za pogajalsko mizo pripeljal do trdne in trajne rešitve.

V času, ko se razmere na vzhodu Ukrajine še zaostrujejo, se obujajo diplomatski poskusi za stabilizacijo razmer, kakršno je bilo v nedeljo srečanje v Berlinu, na katerem je vodja nemške diplomacije Frank-Walter Steinmeier gostil kolege iz Francije, Rusije in Ukrajine. Na drugi strani retorika Zahoda ostaja ostra. V Natu raje kot o diplomaciji govorijo o več zastraševanja ali krepitvi vojaških sil na vzhodni meji zavezništva. Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je prepričan, da bo Vladimir Putin pripravljen popuščati samo, če bo Zahod pokazal dovolj moči.

Za EU je velika uganka Putinovo nadaljnje ravnanje. Negotovo je, kako bi dosegli točko, na kateri bi Kremelj začel igrati bolj konstruktivno vlogo. Predvsem zato, ker so prepričani, da med krizo že večkrat ni »držal besede«, je zaupanje vanj načeto. Dosedanja strategija v krizi je temeljila na nekakšnem trojčku: pomoči Ukrajini, pogajanjih z Moskvo in zaostrovanju sankcij. Njihov obseg je čedalje širši. Začelo se je s političnimi odločitvami (denimo preklicem vrha EU-Rusija); nadaljevalo s kaznovanjem odgovornih oseb; konec julija so bile sprejete prave gospodarske sankcije.

Možnost širitve nabora ukrepov

V prvi fazi neposreden učinek sankcij ne bo velik, saj je njihov obseg še razmeroma omejen (prepoved prodaje občutljivih tehnologij, prepoved prihodnjih orožarskih kupčij, zapiranje kapitalskih trgov za ruske državne banke ...). Kljub temu se utegnejo ruske gospodarske težave še okrepiti. Poleg tega bi čedalje višja cena, ki jo Moskva mora plačevati, utegnila vplivati na večjo pripravljenost na pogajanja. Nadalje bi grožnja z njihovo krepitvijo lahko odvrnila Rusijo od neposredne invazije v Ukrajini. Še zlasti zato, ker se nabor ukrepov lahko razširi.

Unija še ne dramatizira pomena ruskih protiukrepov (omejitve uvoza mesa, rib, sadja, zelenjave, mleka, mlečnih izdelkov), četudi bo njihov učinek neposredno prizadel številne kmetovalce in živilsko industrijo. Tako se kmetovalci na Nizozemskem raje odločajo za uničevanje izdelkov ali zastonj razdeljevanje revnim, kakor da bi viške ponudili na trgu in znižali cene. EU je sicer lani izvozila v Rusijo za 11,9 milijarde evrov kmetijskih izdelkov. Omejitve, sprejete v Rusiji, naj bi po ocenah evropske komisije prizadele manj kot polovico tovrstnih prihodkov (5,2 milijarde evrov).

Evropska politika še ni sprejela odločitve, kako bo nadomestila škodo prizadetim. Prva posvetovanja že potekajo, v Bruslju pripravljajo analize, ki bodo podlaga za pomoč. Komisar za kmetijstvo Dacian Cioloș je omenil, da bi evropski kmetje lahko dobili pomoč iz kriznega sklada EU. Po optimističnih scenarijih bi proizvajalci izdelke, namenjene Rusiji, prodali drugim kupcem v Evropi in svetu. Povpraševanje se krepi na Kitajskem. Toda kmetje in živilska industrija v Litvi, Grčiji ali Romuniji bodo najprej morali najti kupce za višek breskev, kumar, klobas ...

Logika bumeranga

Vsaj po logiki Zahoda bodo ruski ukrepi kot bumerang. EU pokrije okoli tretjino ruskega uvoza živil, omejitve že vplivajo na zviševanje cen, nezadovoljstvo ljudi bi se utegnilo okrepiti. Sankcije bi lahko pahnile državo, ki se spopada z visokimi izdatki, v hudo recesijo. Na drugi strani je v Uniji med voditelji že slišati prva nedvoumna znamenja nezadovoljstva s politiko sankcij, ki bi utegnila ogroziti gospodarsko rast. Madžarski premier Viktor Orbán je bruseljske ukrepe razglasil kar za strel v koleno.

Za Evropo je bolj kočljivo, da spirala sankcij in protisankcij nastaja v času krhkega okrevanja njenega gospodarstva. Še več, v drugem četrtletju letos je gospodarstvo območja evra stagniralo, v Nemčiji pa se je skrčilo za 0,2 odstotka. V največjem evropskem gospodarstvu se bojijo, da bi negativno ozračje v odnosih v Rusiji še okrepilo negativna gibanja, saj bi se lahko zmanjšal obseg naročil tudi na področjih, ki niso pod sankcijami. Po oceni ECB so geopolitična tveganja (ob Ukrajini predvsem dogajanje na Bližnjem vzhodu) med glavnimi nevarnostmi za konjunkturo.

Kljub rasti v zadnjih letih evropski izvoz v Rusijo ostaja zmeren – Nemčija še vedno izvozi več v Belgijo in Poljsko kot v največjo državo na svetu – in niti trgovinska vojna večjih razsežnosti ne bi bila velika gospodarska katastrofa. Bolj kočljiv je položaj na področju surovin (od nafte in plina do premoga in kovin), ki so glavno rusko izvozno blago. Toda: vsakršno zapiranje plinske pipe evropskim državam bi vsaj po prevladujočih ocenah na Zahodu najbolj škodovalo Rusiji sami, saj je finančno odvisna od prodaje energentov stari celini.