Erdogan si je izbral bolj poslušnega premiera

Turčija je na pragu velikih­ ­sprememb. Delitve med tremi­ vejami oblasti tako rekoč ni več. Vsa oblast je čedalje­ bolj v rokah predsednika Recepa­ Tayyipa­ Erdoğana. To je bil pravzaprav­ glavni cilj zamenjave na čelu vlade. Mandat za sestavo novega­ kabineta je zdaj dobil dolgoletni Erdoğanov ­lojalist Binali Yıldırım, ki pa pravzaprav ne bo več pravi premier,­ ampak samo še nekakšen Erdoğanov izvršni sekretar, piše eden vodilnih turških dnevnikov Hürriyet.

Binali Yıldırım, do pred kratkim minister za transport in Erdoğanov sodelavec še iz časov, ko je ta bil župan Istanbula, je uradno dobil mandat za sestavo nove, že 27. turške vlade na nedeljskem izrednem kongresu vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). Kot edini kandidat je bil z veliko večino glasov izvoljen za novega voditelja stranke. S tem je avtomatično postal novi mandatar.

Kongres je bil, kot pišejo turški opozicijski dnevniki, naravnost farsičen. Ko so prebirali Erdoğanovo sporočilo kongresu, je vsa dvorana stala, kakor da bi bil predsednik države osebno prisoten na shodu. Govoril je tudi dosedanji predsednik stranke in premier Ahmet Davutoğlu, ki je pojasnil, da odhod ni bil njegova izbira. Razhajanja s predsednikom so bila v zadnjih mesecih vse bolj očitna. Ne le v pogovorih z Evropsko unijo, kjer je menda Davutoğlu marsikaj podpisal na svojo roko, kot trdijo v predsedniški palači, ampak tudi v notranjepolitičnih temah. V urejanju kurdskega vprašanja, na primer, v katerem je bil Davutoğlu bistveno bolj diplomatski in spravljivejši od čedalje agresivnejšega Erdoğana.

Razlike le v nogometu ...

S prihodom 60-letnega Binalija Yıldırıma na premierski položaj (vlada bo menda sestavljena že v nekaj dneh, zatrjujejo v Ankari) tovrstnih zagat in razhajanj ne bo več. Yıldırım se z Erdoğanom strinja prav v vseh ključnih temah in pogledih na prihodnost države. Edina razlika med njima je v nogometu. Erdoğan navija za Fenerbahçe, Yıldırım pa za ­Galatasaray ...

Binali Yıldırım je postal minister za transport že leta 2002, ko je AKP prvič zmagala na volitvah. Na tem položaju je bil do leta 2013, lani pa se je spet vrnil v svoj stari kabinet. Ves ta čas je bil najzvestejši izvrševalec vseh »norih projektov pri ustvarjanju nove Turčije«, kot jim pravi predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Tudi pri gradnji prvega predora pod Bosporjem in tretjega mostu čez ožino, ki bo odprt avgusta letos. Med te »nore projekte« spada tudi nova plovna pot, nekakšen vzporedni Bospor (Kanal Istanbul, kot mu pravijo uradno), s katerim naj bi močno razbremenili zdaj velikokrat z ladjami zamašeno ožino.

Yıldırımova lojalnost predsedniku je v resnici neskončna. Leta 2014 je, denimo, na Erdoğanovo prošnjo krenil v boj za župana İzmirja, tretjega največjega mesta v državi, ki je že po tradiciji v rokah opozicije. Yıldırım je na volitvah sicer dobil kar 36 odstotkov glasov, a tudi tako ugoden rezultat je bil v tem mestu tedaj dovolj le za drugo mesto.

Novi mandatar je na kongresu AKP znova opozoril, da bo ena njegovih glavnih nalog podpora Erdoğanovim načrtom za uvedbo predsedniškega sistema v državi, kar pomeni, da bo oblast po novem v rokah enega samega človeka. A za to bo najprej treba spremeniti ustavo, saj zdajšnja omejuje ­predsednikova pooblastila.

Obračun z opozicijo

Poti do spremembe ustave je več. Najpreprostejša je nabrati dve tretjini glasov poslancev, ki pa jih AKP zdaj (še) nima. Tudi zato je vladajoči stranki konec prejšnjega tedna po vročih razpravah, ki so se včasih končale tudi z medsebojnimi obračuni in izpahnjeno ramo enega od poslancev, v parlamentu uspelo izglasovati ustavni amandma, ki odvzema imuniteto 112 poslancem. Med njimi je resda 22 poslancev vladajoče AKP, toda poteza je vendarle naperjena proti opozicijskim poslancem. Še zlasti proti predstavnikom prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP), ki je z 59 poslanci tretja največja v turškem parlamentu in zato boleč trn v Erdoğanovi peti. Predsednik jih obtožuje sodelovanja s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK) in nelojalnosti. Zaradi izglasovanega amandmaja se lahko vsi poslanci, ki jim je bila odvzeta imuniteta, zaradi obtožb o sodelovanju s »kurdskimi teroristi« znajdejo v ječi, kar bi po svoje pomenilo tudi konec stranke HDP.

Prav zato sta Selahattin Demirtaş in Figen Yüksekdağ, sopredsedujoča stranki HDP, razglasila Erdoğanovo potezo za politični prevrat, katerega cilj je popolno uničenje zdajšnje delitve oblasti na izvršno, zakonodajno in pravosodno. O tem sta obvestila tudi evropski parlament. V pismu, poslanem v Strasbourg, opozarjata, da odvzem imunitete in s tem posredno uničenje stranke pomeni konec parlamentarne demokracije in uvedbo absolutističnega predsedniškega sistema, kar ne Turčiji ne Evropi ne bo prineslo nič dobrega.