Tiskane izdaje
Bruselj - Po lanskih razkritjih panamskih dokumentov je EU sicer odločno napovedala vojno davčnim oazam, a v praksi se stvari spreminjajo zelo počasi.
Ker sploh ni bilo nobenega skupnega seznama problematičnih držav in meril, po katerih bi države lahko bile uvrščene nanj, članica Unija poskuša najprej doseči soglasje o tem. Več kot 90 držav, ki so vsaj načelno obravnavane kot kočljive, je letos že dobilo vprašalnik EU. Poleg klasičnih oaz, kakršne so Panama ali Kajmanski otoki, so vprašalnik dobile Avstralija, Brazilija, Kanada, Švica, ZDA ... Cilj komunikacije z državami je skupna analiza obdavčitve podjetij, na podlagi meril, ki so bila pripravljena v EU.
Ničelna obdavčitev podjetij ni edino merilo za uvrstitev
»Ideja je, da sploh ne bi imeli seznama,« je povedal minister za finance predsedujoče Uniji Malte Edward Scicluna. To bi se v praksi lahko zgodilo, če bi vsi vsaj minimalno izpolnjevali evropska merila. Sciclunova Malta je sicer tarča očitkov, da deluje kot davčna oaza. O merilih je bilo sicer kar veliko razprave med članicami. Irska, Luksemburg ali Nizozemska, ki imajo pri obdavčitvi podjetij kar »prožno« prakso, niso hotele preveč zaostrovanja. Tako je bila na koncu sprejeta rešitev, po kateri država, ki ima ničelno obdavčitev podjetij, ne bo avtomatsko končala na seznamu davčnih oaz.
To kritiki, kakršen je evropski poslanec Zelenih Sven Giegold, razglašajo za povsem nesprejemljivo. Tako namreč države, v katere podjetja skrivajo svoje dobičke, da ne bi bili obdavčeni, ne bi bile nujno na črnem seznamu davčnih oaz. Zaradi nasprotovanja nekaj članic bosta ničelna ali skrajno nizka obdavčitev upoštevani zgolj v širši oceni držav, v kateri bo EU ugotavljala, ali so spoštovani minimalni standardi. Pregled držav naj bi sicer končali do jeseni, evropski seznam davčnih oaz bi bila nato sprejet do konca leta.
»Sušenje« oaz
Panama & Co. Sankcije proti državam, ki se ne bi hotele ukloniti in bi nadaljevale svojo prakso, še niso enotne. V EU do zdaj še ni bilo pravega črnega seznama davčnih oaz, ki bi bil sestavljen na podlagi skupnih meril in skupnih odločitev. S poenotenjem bi oaze lahko začeli učinkoviteje izsuševati.
Bruselj je junija 2015 objavil nekakšen seznam z imeni tridesetih držav (od Andore in Liechtensteina do Grenade in Paname), a temeljil je na praksi članic EU, ki davčne oaze obravnavajo vsaka po svoji logiki. Pogoj za uvrstitev na seznam je bilo, da je neka država obravnavana kot davčna oaza v vsaj desetih članicah. Seznam ni veljal za verodostojnega in se ni uveljavil. Kljub temu so bili očitni vsaj prvi učinki ukrepa EU kot največjega trgovinskega bloku. Več karibskih držav je glasno izražalo nezadovoljstvo in od Bruslja zahtevalo, da njihovo ime odstrani s seznama.
Spodbujanje k izpolnjevanju minimalnih standardov
Nov seznam, ki se pripravlja na ravni EU, bo po načrtih veliko bolj prepričljiv in »vodotesen«. Njegova logika bi bila: ne kaznovanje držav, ampak spodbujanje k izpolnjevanju minimalnih standardov. Med merili bo obravnavana davčna transparentnost in preglednost lastništva. Drugo merilo bo poštena obdavčitev. Preverjali bodo, ali država ponuja davčne ugodnosti, ki bi lahko bile škodljive za druge. Poleg tega bodo ugotavljali, ali ima »offshore« strukture za privabljenje dobičkov, ustvarjenih drugod.
Z enotno ureditvijo bi se po logiki Bruslja lahko učinkoviteje spopadali z oazami. Podjetja bi, denimo, lahko izrabljala razlike v posameznih ločenih ukrepih članic. Tudi grožnja s sankcijami je močnejša, če je v ozadju EU. Sankcije proti državam, ki se ne bi hotele ukloniti in bi nadaljevale svojo prakso, še niso dodelane. Pojavljajo se zahteve, da bi morali posebej kaznovati banke, ki poslujejo s poštnimi nabiralniki v davčnih oazah.
Trn v peti kritikov so ozemlja, kakršno je britanski Jersey, ki omogočajo ničelno obdavčitev in kamor se stekajo vsaj deli dobičkov iz EU. Tudi nekaj zveznih držav v ZDA omogoča anonimnost lastništva v posebnih skladih. Evropska komisija si pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja od začetka prizadeva za učinkovitejšo bitko proti davčnim oazam in agresivnemu izogibanju plačevanju davkov v režiji multinacionalk. Njen mandat se je že tako začel z afero Luxleaks, povezano z davčnimi ugodnostmi za multinacionalke v Junckerjevem Luksemburgu.
Izgubljenih od 50 do 70 milijard evrov na leto
Tarča kritik je več članic - najpogosteje Irska, Luksemburg in Združeno kraljestvo - ki da zavirajo sprejetje ambicioznejših ukrepov. Velika Britanija ima pred očmi le svoj položaj zunaj EU. Pritiskanje na zavoro se ne pojavlja le pri vprašanju davčnih oaz, ampak tudi pri drugih podobnih temah. Eden od njih je odločitev, da morajo multinacionalke objavljati, koliko davkov plačajo v posamezni članici. Pomanjkljivost po mnenju kritikov je tako že, da ureditev ne bi veljala za poslovanje v drugih delih sveta (razen v državah s črnega seznama davčnih oaz).
Po aferah v zadnjih letih je nastalo nekaj sprememb, denimo pri izmenjavi informacij med članicami o davčnih kupčijah s podjetji. Tudi evropska komisija v zadnjih letih intenzivneje ukrepa proti takšnim olajšavam za podjetja. Najbolj znan je primer Appla na Irskem. Finančni ministri Unije so tudi sprejeli rešitev, ki naj bi velikim podjetjem od leta 2019 onemogočala sistem »dvojne neobdavčitve«. Z izkoriščanjem pomanjkljivih in različnih ureditev med članicami EU in drugimi državami državne blagajne v EU po oceni Bruslja izgubljajo od 50 do 70 milijard evrov na leto.
