Tiskane izdaje
Bruselj - Retorika, kakršna v zadnjih dneh prihaja iz Ankara, je še eno povsem očitno znamenje, da Turčija de facto ni več na poti proti EU in da je ustavitev pristopnega procesa postalo dejstvo, ne da bi bila suspendiranje pogajanj uradno sprejeto.
V razpravi na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu je bilo slišati še bolj ostre tone kot običajno. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je razglasil, da nikoli ne bo sprejel primerjanja vlad evropskih držav z nacisti. Tudi predsednik evropskega sveta Donald Tusk se je zgražal: »Nacisti so brutalno uničili mesto, ki ima danes v Maroku rojenega župana. Če kdo vidi fašizem v Rotterdamu, je izgubil stik z realnostjo.« Ne Juncker ne Tusk - enako velja za voditelje članic Unije - bolj konkretnega odziva na turško ravnanje nimajo.
Več odločnosti je med parlamentarci. »Cinično je, da nekdo, ki poskuša vzpostaviti avtoritarni režim, nekomu očita fašizem in zahteva pravico govora za svoje ministre v EU v času, ko so evropski časnikarji v Turčiji zaprti,« je bentil vodja skupine liberalcev Guy Verhofstadt. Edino resno dejanje, ki ga lahko naredi EU, da je zamrznitev pristopnih pogajanj. Vodja poslancev največje skupine, desnosredinske EPP, Manfred Weber zahteva novo ureditev odnosov s EU Turčijo: »Dokler ne vemo, kam gre Turčija, morajo biti pristopni pogovori zamrznjeni. Ne smemo se delati, kot da se nič ne dogaja.«
Za sprejetje odločitve o ustavitvi pogajanj so pristojne članice, njihovi ministri. Evropska komisija bi lahko ugotovila hude in trajajoče kršitve temeljnih vrednot EU. Na tej podlagi bi članicam lahko predlagala prekinitev pristopnega procesa. Po drugi strani je res, da je po vsem , kar se je dogajalo v zadnjih letih, pogajalski proces, ki se je začel pred več kot desetletjem, že tako ustavil in da v njem že dolgo ni nobenega pravega napredka. Po uradnih razlagah EU želi obdržati odprte komunikacijske kanale za vpliv na reformne procese v Turčiji.
Več o diplomatskem sporu s Turčijo:
• Erdogan: Referendumski da najboljši odgovor sovražnikom Turčije
• Turčija uvedla sankcije proti Nizozemski
• Konec diplomacije sredi kampanje
Ker je polnopravno članstvo čedalje bolj očitna iluzija, bi prej ko slej na mizi razmislek o drugačni naravi odnosov. Alternativa članstvu bi utegnila biti podoben status, kot ga ima Norveška. Nemška kanclerka Angela Merkel od časa, ko je bila še voditeljica nemške opozicije, zagovarja privilegirano partnerstva, ne da bi bilo jasno, kaj naj bi bila njegova v vsebina. Predsednik evropske komisije Juncker je konec februarja v nastopu na univerzi v Louvain-la-Neuve, ocenil, da bi bila Turčija lahko, skupaj z Združenim kraljestvom (po brexitu), v zunanji orbiti okoli jedrnih članic EU.
Najmočnejši vzvod za evropski vpliv na Turčijo je gospodarstvo. Unija je daleč največji trgovinski partner Turčije. Skoraj polovica turškega izvoza gre Unijo, iz evropskih držav prideta v evrazijsko orjakinjo dve tretjini tujih investicij. Turizem je ena od ključnih gospodarskih vej in težave v odnosih z EU zmanjšujejo število gostov. Poleg tega je v sedemletnem evropskem proračunu za pristopno pomoč Turčiji namenjeno skoraj 4,5 milijard. V begunski v kupčiji z EU so bile Turčiji za pomoč ljudem na terenu (šole, zdravstvo, bivanje) obljubljene najmanj tri milijarde evrov.
Kot običajno ob vsakem zapletu, iz Ankare spet prihajajo grožnje s preklicem begunske kupčije, s katero sta Turčija in EU pred letom dni skoraj v celoti ustavila prihode beguncev in migrantov na grške otoke v Egejskem morju. Pred sklenitvijo je na dan prihajalo po več tisoč ljudi, ki so nadaljevali pot čez Balkan proti ciljnim državam, predvsem Avstrijo, Nemčiji in Švedski. Drugače kot številne človekoljubne organizacije, ki opozarjajo na kršenje pravic beguncev, zagovorniki kupčiji, opozarjajo, da z njo v Egejskem morju skorajda ni več smrtnih žrtev in da je dejavnosti tihotapcev veliko manj.
Turški predstavniki sicer redno grozijo s preklicem sporazuma; običajno z argumentom, da EU ni izpolnila svojih obljub o odpravi vizumov za turške državljane. Bruselj sicer redno ugotavlja, da Ankara še vedno ni izpolnila pogojev, kakršni so postavljeni vsaki državi, od biometričnih potnih listov do varovanja osebnih podatkov. Turčija doslej groženj niso uresničila. Očitno je, da je stabilizacija razmer v obojestranskem interesu. Po zadnjih bruseljskih podatkih prihaja na grške otoke manj kot 50 ljudi na dan.
Na turških tleh naj bi bilo okoli 2,5 milijona sirskih beguncev. Tudi če bi se v Ankari odločili, da »odprejo« meje ponovitev množičnih prihodov iz časa pred sklenitvijo pakta, ni verjetna. Množice beguncev se ne bi odpravile na tvegano pot čez morje, saj po zaprtju Balkana ne morejo priti dlje od Grčije. Eden od razlogov za manj prihodov je, da sirski begunci, ki so v sosednjih državah, teže pridejo v Turčijo, tudi v kontekstu teroristične grožnje. Po zaprtju balkanske poti več deset tisoč beguncev v katastrofalni razmerah v Grčiji in v deželah ob balkanski poti, kar se je pokazalo pozimi v Beogradu.
