Evropa brani trdnjavo in tišči glavo v pesek

Italija grozi s končanjem operacije Mare Nostrum. Predsednik evropske komisije naj bi na novo zasnoval priseljensko politiko.

Objavljeno
26. avgust 2014 19.17
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj – Konec tedna je v morju okoli Lampeduse­ spet izgubilo življenje vsaj 25 ­beguncev. Četudi se priseljenski­ val iz Afrike in Bližnjega vzhoda­ čez Sredozemlje krepi,­ EU vztraja pri modelu priseljenske politike, ki temelji na »obrambi« meje in postaja eden od vzrokov za katastrofe.

Iz Italije, ki je daleč najbolj pogosto prvi cilj prebežnikov iz Afrike, prihajajo kriki na pomoč. Letos so našteli že okoli 100.000 beguncev. Rim je lani jeseni, po veliki tragediji pri Lampedusi s skoraj 400 smrtnimi žrtvami, zagnal operacijo Mare Nostrum, s katero rešuje prebežnike tudi z vojaškimi ladjami, a kljub uspehom v reševanju na tisoče življenj razmišlja o njenem končanju. Operacija je povezana z visokimi stroški, od EU pa prejemajo le bolj ali manj simbolično pomoč. Četudi pravi cilj prebežnikov ni Apeninski polotok, marveč – Evropa.

6000 evrov za begunca

Italija si želi, da bi Frontex – evropska agencija, ki usklajuje upravljanje zunanje meje EU – ali kateri drugi evropski program zamenjal Mare Nostrum. Notranji minister Angelino Alfano trdi, da je položaj že nevzdržen. Evropska komisija sicer lahko zgolj razpravlja, kako bi Frontex lahko pomagal Italiji in drugim državam, saj imajo pri priseljenski politiki glavno besedo članice. Njen temelj je tako imenovana dublinska ureditev, po kateri mora za prebežnike poskrbeti članica, v kateri so nesrečniki stopili na evropska tla.

Komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström je po zadnji tragediji lahko le ponovila poziv članicam, naj pomagajo sredozemskim državam, ki so najbolj izpostavljene pritisku prebežnikov in prosilcev za azil. Pritisk bi se v očeh Bruslja lahko ublažil, če bi se članice v večji meri odločile za sprejem beguncev, ki v katastrofalnih razmerah živijo v taboriščih zunaj meja EU. Komisija članicam za vsakega begunca ponuja 6000 evrov. Ker članice nočejo bolj odpreti vrat, se bo po mnenju Malmströmove še več prebežnikov odločalo za nevarno pot v Evropo.

Kako bi Frontex lahko prevzel ukvarjanje s prebežniki, ostaja nejasno. Njegova naloga je namreč predvsem varovanje meje. V drugih bogatih članicah bolj kot o pomoči Italiji razmišljajo, kako bodo same kos begunskemu vprašanju v svojih mestih, ki že tako bijejo plat zvona, ker da so preveč obremenjena s siromaki z evropskega vzhoda. Poleg tega Italiji radi navržejo, da dramatizira in po prihodu beguncev zanemarja svoje obveznosti, ker da jim skorajda s kažipoti namigne, kam naj gredo naprej – v severne članice.

Tako je med članicami EU glavna razprava povezana z delitvijo bremen. Čeprav je Italija res prva država, v katero vstopijo prebežniki, jih le tretjina zaprosi za azil v njej. Daleč največ prošenj za azil sprejmejo v Nemčiji (do konca maja že več kot 150.000). Več prosilcev kot v Italiji (okoli 20.000) je tudi v Grčiji, Franciji, na Švedskem in v Britaniji. Po neuradnih izračunih okoli dve tretjini prebežnikov, ki jih preštejejo v Italiji, po neznanih poteh nadaljuje pot v druge dele Evrope, čeprav bi moral biti, vsaj po uradnih pravilih, zanje pristojen Rim.

Sredozemsko sosedstvo

Zaradi nestabilnih razmer, revščine in vojn v Afriki in na Bližnjem vzhodu – čedalje več je beguncev tudi iz azijskih dežel, kot je Bangladeš – se bodo priseljenski tokovi predvidoma še krepili. Nekdanja evropska komisarka Emma Bonino v prispevku za možganski trust EFCR ocenjuje, da so begunci le vrh ledene gore. EU da bi se morala veliko bolj posvetiti sredozemskemu sosedstvu. Eden od korakov da bi bil imenovanje evropskega komisarja za Sredozemlje, ki bi zagotovil celovito angažiranje Unije v nekaj sto milj oddaljenih regijah.

Tudi za izvoljenega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je nova evropska priseljenska politika ena od prednostnih nalog v njegovem mandatu. Ena od želja je, da bi vsaj nekoliko bolj organizirali delo v sodelovanju z državami onstran Sredozemlja. Učinkovitega nadzora meje in bitke proti kriminalcem, ki mastno služijo z nevarnim prevozom nesrečnikov čez morje, v Junckerjevih očeh sicer ne bi smeli zanemarjati, a prava rešitev da bi bilo boljše organiziranje zakonitega priseljevanja.

Juncker zagovarja vzpostavitev evropske priseljenske politike, za zgled postavlja Avstralijo, Kanado in ZDA. Vsaj v Italiji so naklonjeni njegovemu razmišljanju, po katerem begunska problematika zadeva celotno Evropo, zato bi si stroške morali deliti. Sam naj bi enemu od prihodnjih komisarjev zaupal posebno odgovornost za politiko priseljevanja. Poleg tega naj bi EU okrepila delovanje v deželah, iz katerih prihajajo begunci. Tako se ne bi ukvarjala le s simptomi, marveč s pravim vzrokom težav, zaradi katerih se begunci odpravijo na pot.