Evropa predpisala BiH blažjo terapijo

ZDA so po 11. septembru 2001 nerešene probleme v BiH prepustile EU, ki je po poskusu spremembe daytonske ustave­ vrgla puško v koruzo in prepustila BiH lastni usodi. Nova strategija za BiH pomeni, da se je EU odločila, da bo palico nadomestila s korenčkom.

Evropska unija je Bosno in Hercegovino (BiH) skoraj za desetletje odrinila na stranski tir. Po letu 2006, ko je propadel prvi poskus ustavne reforme, je EU predala BiH v roke visokemu predstavniku Valentinu Inzku, ki je prevzel vlogo edinega razlagalca daytonskega sporazuma. V državi je EU ostala prisotna še z vojaško operacijo ­Eufor Althea, ki jo je vzpostavila leta 2004, pristojna pa je za pomoč BiH pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti ter urjenju njenih ­varnostnih sil.

Zunanji ministri EU so potrdili novo strategijo za BiH, ki ne izpostavlja več pomena izvedbe sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Sejdić-Finci. Leta 2006 sta namreč Jud Jakob Finci in Rom Dervo Sejdić vložila tožbo, ker se ne moreta potegovati za člana predsedstva ali spodnjega doma parlamenta BiH, ker se ti položaji po ustavi delijo le med pripadnike treh konstitutivnih narodov BiH. Evropsko sodišče je leta 2009 razsodilo, da mora BiH zagotoviti enakopravnost vseh državljanov pri uveljavljanju pravice do kandidature na volitvah in ne le Hrvatom, Srbom in Bošnjakom. Zaradi neizvajanja sodbe je EU lani zamrznila 45 milijonov evrov predpristopne pomoči za BiH.

Utapljanje v političnem močvirju

Čeprav je BiH na smrt bolan pacient, Bruselj s palico ni dosegel, da bi se BiH nehala utapljati v lastnem političnem močvirju. Zato se je v soglasju z Washingtonom odločil, da bo BiH odprl pipo, če se bo politika pisno zavezala k reformam, ki bodo odgovor na konkretne gospodarske in socialne skrbi državljanov, ki so jih izrazili na množičnih protestih v začetku leta. Z drugimi besedami, Bruselj bo primer Sejdić-Finci odložil za boljše čase, če pacient ne bo več parlamentiral do neskončnosti in če se bo politika res pisno zavezala k izvedbi zahtevanih reform, ki bi zagotovile učinkovito delovanje države na vseh ravneh.

Nov načrt za BiH sta prva predstavila zunanja ministra Nemčije in Velike Britanije, Frank-Walter Steinmeier in Philip Hammond, ki sta izpostavila, da se morajo politiki s pisno izjavo zavezati, da se bodo dogovorili z EU o časovnem načrtu reform, s katerim bo BiH napredovala na poti v EU. Če bodo politiki naredili ta korak, sta Steinmeier in Hammond, ki jima je uspelo prepričati kolege, pripravljena zahtevati od EU, naj odmrzne sporazum o stabilizaciji in pridruževanju, ki ga je BiH podpisala leta 2008, velja pa za nepovratno vstopnico za vlak v EU. Veljavnost sporazuma je tudi pogoj, da lahko BiH še naprej črpa finančna sredstva iz skladov za predpristopno pomoč.

Da bi lahko na splošnih volitvah izvoljeni politiki dejansko prevzeli odgovornost za vodenje države in se zavezali uresničevanju reform, mora BiH najprej oblikovati oblast. Prvi korak je bil konstituiranje predstavniškega doma, naslednji je imenovanje mandatarja za sestavo nove vlade. Novo udobno parlamentarno večino so oblikovale Stranka demokratske akcije (SDA), Hrvaška demokratska skupnost (HDZ BiH) in Srbska demokratska stranka (SDS) skupaj z Demokratsko fronto (DF) in Stranko demokratičnega napredka (PDP).

Model enakopravnosti in širitveni okvir

Peterica strank je napovedala oblikovanje koalicijske vlade, v kateri ne bo Zveze neodvisnih socialdemokratov (SNSD) Milorada Dodika, najmočnejše stranke v Republiki Srbski. Po njihovem je prav SNSD glavna ovira za izvedbo nujnih reform v državi. Dodikova stranka tako po vrsti let na oblasti odhaja v opozicijo, ostaja pa v vladi srbske entitete. Ključ do uspeha nove strategije za BiH je tudi v rokah predsednika Republike Srbske. Dodik je pogojno podprl nemško-britansko pobudo. Dejal je, da bo pobudo podprl, če ta ne bo posegla v ustavne pristojnosti Republike Srbske. Po njegovem je vsaka pobuda, ki vodi v nadaljnje približevanje EU, dobra, dokler ne posega v ustavnopravno ureditev BiH, pravico odločanja in pristojnosti različnih ravni oblasti.

Če bi lahko izhajali iz soglasno izražene odločitve političnih voditeljev, da je članstvo v EU strateški cilj države, ne bi smelo biti težav. Prvi problem je, da ZDA in EU niso ponudile modela, ki bi namesto entitetnega glasovanja jamčil enakopravnost vseh treh konstitutivnih narodov v BiH. Kamen spotike tako ostaja nujnost ustavnih sprememb, ki bi pospešile napredek BiH k evropskim in evroatlantskim povezavam. Nemško-britanski načrt, ki je dobil zeleno luč pri zunanjih ministrih EU, ne omenja ustavnih sprememb, vendar je jasno, da BiH na dolgi rok ne bo deležna popustov in da bo morala prej ali slej izpolniti vse pogoje.

Če zanemarimo dejstvo, da je EU prvič v svoji širitveni zgodovini naletela na državo, ki noče postati članica družine evropskih narodov, novi strategiji za BiH manjka predvsem okvir evropske širitve. Evropska komisija zaman vztrajno išče glas, ki bi v imenu BiH komuniciral z Brusljem tudi zato, ker se sedanja politična garnitura v BiH in drugih državah Zahodnega Balkana zaveda, da EU vsaj še naslednjih pet let ne predvideva novih polnopravnih članstev.