»Evropa se ne konča z brexitom«

Vrh Hollande-Merkel-Renzi z močno simboliko in skromno substanco.

Objavljeno
23. avgust 2016 15.30
ITALY-FRANCE-GERMANY-EU-POLITICS
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Nemčija, Francija in Italija ostajajo najpomembnejše države članice Evropske unije po britanski odločitvi o izstopu, in vendar osupljivo notranjepolitično šibke v času evropske krize. Trojica voditeljev v Ventotenu si je krčevito prizadevala za nov zagon EU.

Evropa se ne konča z brexitom, je po tristranskem srečanju na letalonosilki Garibaldi izjavil gostitelj, italijanski premier Matteo Renzi. Ventotene v Tirenskem morju je simbolna lokacija, kjer so politiki, ki jih je med drugo svetovno vojno izgnal Benito Mussolini, postavili temelje svobodni, enotni, demokratični Evropi, ki je kasneje postala EU. Ta duh optimizma je slušal zajeti predsednik italijanske vlade, ki je gostil nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskega predsednika Françoisa Hollanda. Za Evropo, globoko prizadeto po šoku brexita, je trenutek zelo pomemben.

Njena kriza je večplastna: od evroskepticizma, katerega najbolj očiten izraz je bil britanski referendum in za katerega se uradniki v Bruslju in Berlinu bojijo, da bi bil lahko samo prolog v niz nadaljnjih, na primer na Nizozemskem, ki je ustanovna članica EU; prek razglašenega odgovora na fenomen migracij, ki so razdelile, ohromile Unijo; do šibkega ekonomskega okrevanja in vse pogostejših terorističnih napadov na celini.

Brez substance

Trojica voditeljev si je zato prizadevala za sporočilo enotnosti in pozitiven signal. Ta zadnji je med drugim potreben že zaradi številnih očitkov na račun trilateralnega srečanja vélikih pred septembrskim vrhom Evropske unije v Bratislavi. Pa čeprav so njihove »konzultacije« pred neformalnim vrhunskim sestankom sedemindvajseterice namenjene temu, »da pokažemo enotnost treh največjih v EU, ne da bi želeli ustvariti 'klub'«, kot je strnil nek francoski diplomatski vir. Ob mediokritetnem rezultatu vrha v Ventotenu bi bile številne izvzete države članice bržkone več kot zadovoljne in žogica bi se spet vrnila tja, kjer je igra pogostoma počasna in brez rezultatov, je pasti trilaterale včeraj povzel Sergio Romano, starosta italijanskih komentatorjev in diplomatov. »Hollande, Merkel in Renzi so torej očitno zainteresirati za odločitve, ki bi dale nov impulz Evropi in jo naredile bolj verodostojno.« Toda trije voditelji imajo na žalost še eno skupno značilnost: vsem se približuje iztek volinega mandata in vsi se hočejo izogniti odločitvam, ki bi ogrozile njihovo politično prihodnost.

Nad vrhom na italijanski letalonosilki v popoldanskemu soncu pred južnoitalijansko obalo je bilo zato v zraku vseskozi nekaj mrakobnega, ne glede na politično govorico o enotnosti in prednostih evropskega projekta, ki ga je tudi po britanskem glasovanju treba ohraniti. »Spoštujemo odločitev britanskih volivcev, toda želimo napisati novo poglavje evropske zgodovine«, je rekel premier Renzi in povedal, da odločitev Velike Britanije ne bo vodila v razpad povezave, čeprav so mnogi mislili, da je po brexitu konec Evropske unije.« Hollande je menil, da se EU sooča »z drobljenjem in delitvami«, nemška kanclerka je opozorila, da se je tudi Evropa rodila »v najtemnejših trenutkih« evropske zgodovine. »Nihče ne misli, da so problemi, ki jih imamo, lahko rešljivi,« je izjavil Renzi. »Mnogi mislijo, da je problem v Evropi. Ampak resnica je obratna. Mislimo, da je Evropa rešitev težkih problemov, pred katerimi smo.«

Kljub kopici besed in pozivom k tesnejši integraciji, gospodarski rasti in povečani varnosti, pa premier, predsednik in kanclerka niso povedali, kako naprej. Veliko simbolike, malo vsebine, so tristransko srečanje komentirali številni evropski mediji. Ne glede na gostiteljstvo italijanskega premiera na letalonosilki Garibaldi večina političnih odločitev ostaja v rokah Angele Merkel, kanclerke na čelu politično in gospodarsko najmočnejše evropske države. Njen politični urnik je prenapolnjen, po pravkaršnjem srečanju največjih bo te dni prisluhnila tudi stališčem manjših članic Unije.

Pred politično jesenjo z brexitom kot glavno temo, se tudi ona tačas spopada z velikimi notranjepolitičnimi težavami. Aktualnejša od beguncev in priseljencev je zdaj teroristična grožnja, napadi pretekli mesec so dali nov zagon skrajni desnici. Za Nemčijo in Francijo, ki so ju sredi poletja obe pretresli teroristični atentati, je varnost prioritetna, glede tega med njima ni velikih razlik. Glede ostalih vprašanj, recimo gospodarskih in evropskih – kanclerka hoče »boljšo Evropo«, ne »več Evrope« – so razhajanja precejšnja, še bolj z Italijo. Francija je po nizu terorističnih napadov povsem obsedena z varnostjo, prihodno pomlad so predsedniške volitve, socialisti so docela opešali; krepita se konservativna Republikanska stranka, nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy je v ponedeljek napovedal kandidaturo, in skrajno desna Nacionalna fronta.

Premier Renzi ima oktobra na dnevnem redu referendum o ustavni reformi, ki utegne biti odločujoč za njegovo politično prihodnost, gospodarske rasti ni. Na junijskih lokalnih volitvah je doživel sramoten poraz, slavilo je Gibanje 5 zvezd. Aktualno srečanje je bilo zanj predvsem priložnost, da se postavi doma, naposled pokaže, da Evropa jemlje Italijo resno. Z referendumom v Italiji, volitvami v Franciji aprila in maja ter nemškimi volitvami jeseni 2017 ostajajo razlike v stališčih posebej težko rešljive; preveč jih obremenjujejo njihove nacionalne agende.

Voditelje blokirajo notranjepolitični interesi in ne zmorejo oblikovati skupne strategije, je komentiral Il Sole 24 Ore. Italiji gre predvsem za zagotavljanje večje fleksibilnosti glede evropskega pakta stabilnosti, Renzijev cilj je osredinjenje na mlade, brezposelne, rast, priseljevanje. Trojica ni mogla sestaviti novega ventotenskega manifesta, pretirano jo hromijo razmere v lastnih državah.

Logistika

Letalonosilka je bila nemara nekonvencionalno prizorišče za razpravo o prihodnosti Evrope in hkrati priložnost za razkazovanje vojaške moči države gostiteljice, vendar je prav Garibaldi odigral ključno vlogo v boju proti tihotapljenju ljudi v Sredozemlju. Za Italijo je bil to logistično izjemno kompleksen zalogaj, je zapisal Corriere della Sera. Vključil je praktično vse oborožene in varnostne sile, da je poskrbel za varnost treh institucionalno najbolj izpostavljenih voditeljev v Evropi.