Tiskane izdaje
Bruselj – Čeprav begunska kriza na stari celini dobiva čedalje večje razsežnosti, EU glede sprejema množic nesrečnikov tava v temi in nima sistemskega odgovora na dramatični položaj.
V francoskem Calaisu še vedno na tisoče beguncev v divjih šotoriščih čaka na priložnost za pot v Britanijo. Ustavitve vala beguncev, ki prihajajo na Kos in druge egejske otoke, ni na obzorju. Razmere na grško-makedonski meji so v zadnjih dneh postale grozljive. V Nemčiji se vrstijo napadi skrajnežev na begunske centre. V nemški vladi ocenjujejo, da bodo zgolj letos morali sprejeti 800.000 prosilcev za azil (en odstotek prebivalstva). Bolgarija in Madžarska na mejah postavljata visoke ograje. Na Slovaškem si iz Sirije želijo le kristjane, saj da za muslimane nimajo – džamij.
Članice Unije pri spopadanju z begunsko krizo solirajo. Britanija, Irska in Danska imajo že tako zagotovljeno izjemo na področju notranjih zadev in v delitvi beguncev na evropski ravni ne sodelujejo. Nekdaj socialistične države, tudi Slovenija, tiščijo glavo v pesek in se vedejo, kot da jih kriza sploh ne zadeva. Španija se je učinkovito zaprla pred begunskim valom iz Afrike. Italija in Grčija, v katere pride največ beguncev, dopuščata nadaljevanje njihove poti naprej, proti severu. Tako največje breme nosi le pol ducata držav z Nemčijo in Švedsko na čelu.
Zaradi tega dublinski sistem, ki je nastal v devetdesetih in po katerem je za prosilca za azil pristojna članica, v kateri je ta najprej stopil na evropska tla, ne deluje več. Nemški notranji minister Thomas de Maizière je prejšnji teden opozoril, da brez spoštovanja dublinskega sistema dolgo tudi schengenski ne bo mogel delovati. Iz Berlina prihajajo tudi kritike, češ da Bruselj ne izpelje niti načrtovanih ukrepov, denimo vzpostavitve večjih sprejemnih centrov za begunce v vstopnih državah, kjer bi nato odločali o njihovi nadaljnji usodi.
Tudi sistem kvot, ki ga je za prerazporeditev 40.000 prosilcev za azil v Italiji in Grčiji pripravila evropska komisija, je bolj ali manj neslavno propadel. Bruselj si je želel sistem obveznih kvot, članice so ga spodkopale in se odločile za prostovoljni sistem. Poleg tega so julija s prostovoljnimi zavezami zagotovile zatočišče za zgolj 32.000 azilantov. Zaradi zaostrovanja krize na mizo spet prihajajo predlogi, po katerih bi članice morale še bolj razbremeniti Grčijo in Italijo s sprejemom večjega števila beguncev, kot je bilo predvideno doslej.
Pričakovano je, da bosta v bitki s čedalje hujšo krizo pobudo prevzeli vodilni članici, Nemčija in Francija. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande se bosta o tej temi pogovarjala že danes v Berlinu. Tem, povezanih z azilom, ki bi morale biti bolje urejene, na evropski ravni ne primanjkuje. Tako med članicami sploh ni skupnih meril, katero državo bi lahko opredelili kot varno. Če begunec prihaja iz države s takšnim statusom, ga lahko članica po hitrejšem postopku vrne v domovino.
Nemoč Unije v bitki z begunsko krizo se je očitno pokazala že na otoku Kos, kjer Grčija dobiva več pomoči od Združenih narodov (ZN) kot od evropskih partneric.
Med kratkoročnimi nalogami Unije – ob iskanju pravega ključa za delitev beguncev – je še vrsta bolj tehničnih stvari. Ker veliko prosilcev za azil – v Nemčiji okoli 40 odstotkov – prihaja iz balkanskih držav, ki so kandidatke za članstvo v EU, več članic pričakuje pospešitev pri odločitvi o njihovem čimprejšnjem vračanju v domovino. Glede na prakso zadnjih let državljani Kosova in drugih držav ne izpolnjujejo pogojev za azil. Njihov motiv za pot proti severu so pogosto prihodki, do katerih je upravičen vsak prosilec, dokler se ne odloči o njihovi prošnji za azil.
Neurejeni postopki
Vprašanje obravnave držav izvora kot varnih držav za vrnitev beguncev, ki niso upravičeni do azila, se postavlja tudi v Afriki. Tako bi lahko bolj učinkovito vračali prebežnike, ki prihajajo, denimo, iz Tunizije, Maroka in Senegala. Pri tem se v afriških državah pogosto zapleta, saj niso urejeni vsi postopki in tamkajšnje oblasti pritiskajo na zavoro. Eden od ciljev ustanovitve begunskih centrov v Grčiji in Italiji je, da bi prebežnike, ki ne izpolnjujejo pogojev za azil v Evropi, vrnili v njihove domovine, preden gredo naprej proti severu.
Čeprav v številnih članicah civilna družba z različnimi projekti pripomore k blažitvi begunske krize, je na drugi strani politika pod pritiskom, saj so v delu prebivalstva globoko zasidrani strahovi pred begunci. »Obstaja tudi del družbe, ki raje požiga stanovanja, kot da bi jih dal na razpolago [beguncem]. Politika temu ne bi smela popuščati, saj kdor sledi populistom, tudi sam postane populist,« je v intervjuju za Tiroler Tageszeitung povedal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, za katerega je priseljenska politika ena od prednostnih nalog.
Nujno soglasje članic
Kljub visokim stroškom je v Evropi še veliko manevrskega prostora. Veliko bolj revne države, kakršne so Turčija, Libanon in Jordanija, sprejemajo veliko večje število beguncev. Vsekakor so razsežnosti krize, največjega vala beguncev v Evropi po 2. svetovni vojni, pokazale, da ga ne bo mogoče uspešno reševati brez skupnega evropskega ukrepanja. Visoki komisar ZN za begunce António Guterres zato nenehno poziva k več solidarnosti in skupnemu odgovoru EU.
