Evropo menda čaka val beguncev iz Egipta

Egiptovski predsednik je v nastopu pred generalno skupščino ZN zagrozil s kar petimi milijoni čakajočih.

Objavljeno
28. september 2016 17.55
Damijan Slabe
Damijan Slabe

Prenapolnjene univerze, rekordna brezposelnost, predvsem pa huda revščina, v kateri živi kar polovica izmed 92 milijonov Egipčanov, bi lahko bila razlog za množični beg. Če seveda predsednik Abdul Fatah al Sisi ni namerno pretiraval, da bi si zagotovil vsaj tako denarno pomoč EU, kot naj bi jo dobila Turčija.

Evropa se že nekaj časa panično pripravlja na nov val beguncev. Od kod naj bi prišli, še ni povsem jasno, ve pa se, da bi utegnil biti glavni vir od nekdaj problematična Afrika. Ne le zaradi povsem destabilizirane Libije, ki ne zmore več zadrževati begunskega pritiska na sredozemske obale in naprej proti Italiji, ampak tudi zaradi stisk, v katerih se je po propadli »arabski pomladi« znašla večina severnoafriških držav.

Egipt je med njimi zagotovo ena največjih in tudi ko gre za begunce najbolj problematičnih. O tem ne pričajo le podatki italijanske obalne straže in kairskega urada ZN za begunce, po katerih naj bi lani z egiptovskih obal proti Evropi v razpadajočih barkah in čolnih menda krenilo že več kot 250.000 beguncev, ampak tudi vse bolj pogoste nesreče ladij, ki se z begunci na krovu iz egiptovskih ozemeljskih voda usmerijo proti Evropi, največkrat proti jugu Italije. Da so tihotapci našli nove poti, in da jih lokalne oblasti pri tem ne ovirajo preveč, potrjuje tudi zadnji brodolom ribiške barke z več kot 450 ljudmi na krovu, ki je prejšnji teden potonila približno 12 kilometrov od egiptovske obale in s seboj na dno po najnovejših podatkih potegnila več kot 200 beguncev.

Zvita Al Sisijeva računica

Nekdanji egiptovski feldmaršal in sedanji predsednik Abdul Fatah al Sisi, ki je v Združenih narodih govoril o potencialno kar petih milijonih beguncev iz Egipta, je v svojem govoru po mnenju večine sicer pretiraval. V številko naj bi vključil kar vse v državi živeče Neegipčane, kajti s podatki, ki jim je poudarjeno dodal tudi egiptovske demografske kazalce, po katerih se prebivalstvo vsako leto poveča za približno 2,6 milijona, je po splošnem prepričanju želel šokirati predvsem Bruselj, evropskim voditeljem, ki se panično bojijo ponovitve lanske sirsko-iraške begunske apokalipse, pa dopovedati, da se ta hitro lahko ponovi, če Evropa s Kairom ne bo pripravljena ravnati vsaj tako prijazno, kot je ravnala z Ankaro. 

Tudi Egipt naj bi bil namreč, kot Zahodu s svojimi številkami sporoča Al Sisi, za Evropo izjemno pomembna protibegunska in protiteroristična trdnjava, ki jo lahko raznese. Kajti ob vseh gospodarskih in finančnih težavah jo zdaj oblegajo še milijonske množice beguncev, ki hočejo čez Sredozemlje v Italijo in naprej v Evropo.

Očitno je despot z Nila, odkar je Evropa sklenila svojo umazano protibegunsko kupčijo s Turčijo, zelo dobro ocenil, da je mogoče na račun evropskega strahu pred migranti in terorizmom od EU iztržiti kar precejšnje vsote denarja, ki bi državi v krizi prišel še kako prav.

Za vojsko ali za begunce?

Ker se EU zadnje čase sama na veliko ukvarja z vprašanjem, kako na oni strani vse bolj zaščitenih in zavarovanih »zunanjih meja« z evropskim denarjem postaviti begunske zbirne centre – najbolj ksenofobni evropski politiki bi našli celo osamljene otoke, kamor bi naselili begunce in jih potem po kapljicah spuščali v EU – se najbrž ne kaže čuditi ideji, kako bi se dalo od EU po Erdoganovo izsiliti čim več denarja in celo »partnerstva«. Toliko bolj, ker tudi najvišji evropski politiki z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu zadnje čase poudarjajo, da bi bilo treba podobne begunske sporazume kot s Turčijo skleniti tudi z Egiptom, Tunizijo in po možnosti še z Libijo, in ker vse bolj nemočna Evropa kar sama naokoli ponuja denar, ki naj bi ga bila pripravljena plačati za boj proti tihotapskim tolpam in za zaščito beguncev. Samo da bi ti ostali čim dlje od njenih meja.

Razmere v Egiptu, Tuniziji, Maroku in še prav posebej v Libiji, ki jo je Evropa celo sama pomagala povsem uničiti, za begunce seveda niso idealne. Države so same, celo brez beguncev, dovolj problematične in nujno potrebujejo pomoč. Vseeno pa bi se v Bruslju morali zavedati, da v prenekateri od severnoafriških prestolnic, podobno kot v Kairu, po ne ravno najbolj domišljenih namigih iz Bruslja zdaj samo čakajo na evropske odposlance in evropski denar, namesto da bi se sami vsaj približno organizirali v boju proti tihotapskim tolpam. Dogaja se celo to, da lokalne policije marsikje vede tolerirajo delovanje tihotapskih tolp, ki morajo po novem begunce na čim bolj razpadajočih ladjah spraviti samo še čez tistih nekaj milj obalnega morja do mednarodnih voda, kjer potem lahko skupaj z ladjami potonejo, saj tako ali tako postanejo problem Evropske unije in njenih reševalnih ladij.

To se, sodeč po najnovejši tragediji z ribiško ladjo in Al Sisijevem izsiljevanju v generalni skupščini ZN, po vsej verjetnosti začenja dogajati tudi v Egiptu, ki je s 5,5 milijarde dolarjev letne pomoči deležen daleč največje finančne podpore na svetu, ki pa jo vojaški režim, namesto da bi jo uporabil za reševanje problemov domačega prebivalstva, kaj šele beguncev, na veliko namenja za nakupe orožja. Država je bila lani četrti največji kupec orožja.

Si kdo v EU res želi, da bi tudi milijardna evropska pomoč za begunce v državi, kjer vojska odloča o vsem, tudi o delitvi denarja, končala v rokah egiptovskega vojaškega aparata, je zato evroposlance pred kratkim vprašala ena izmed predstavnic Zelenih.