Tiskane izdaje
Bruselj − Načrtov EU za oblikovanje trdnejše obrambne in varnostne politike je sicer čedalje več, a še vedno niso najbolj konkretni. Na koncu bo skoraj vse odvisno od tega, ali bo v članicah dovolj politične volje za opaznejše premike.
Ni naključje, da več prizadevanj na obrambnem področju sledi zmagi Donalda Trumpa, ki je med kampanjo vsaj posredno namigoval, da ZDA ne bodo več pripravljene braniti evropskih držav, ki ne izpolnjujejo svojih finančnih zavez. Sporočilo na drugo stran Atlantika je, da je EU pripravljena narediti več za obrambo. To ni povezano le s Trumpom, saj bi ob izvolitvi Hillary Clinton prihajale iz Washingtona podobne zahteve. Tudi Barack Obama in njegova administracija sta vedno imela takšna sporočila. Še več, z odločitvijo za brexit odhaja iz Unije ena od njenih dveh največjih vojaških sil, ki je vedno dosledno zavirala poglabljanje evropske obrambe.
Evropska komisija predlaga ustanovitev posebnega obrambnega sklada, iz katerega bi financirali skupne projekte, kakršni so nakup dronov ali helikopterjev. »Namesto da vsaka država kupi po enega ali dva drona, bi jih skupaj kupili dvajset. To bi bilo ceneje,« je povedal podpredsednik evropske komisije za investicijske programe Jyrki Katainen. Cilj tega ni nameniti več denarja za obrambo, marveč narediti več z obstoječimi viri. S skladom naj bi mobilizirali pet milijard evrov na leto, članice bi z njim lahko skupaj investirale v obrambne zmogljivosti na prednostnih področjih.
Predvideno je, da bi bile naložbe članic v obrambni sklad izjema pri izračunavanju dovoljenih javnofinančnih primanjkljajev. Pravila o javnih naročilih naj bi spremenili, da bi, kolikor je mogoče, odpravili razdrobljenost in bi članice lahko čim bolje uporabile svoja proračunska sredstva za obrambo. Tudi v raziskavah na področju obrambe (elektronika, robotike, kriptiranje) bi postali dejavnejši. V prihodnjih treh letih je za skupne projekte predvidenih 90 milijonov evrov. V prihodnjem proračunskem obdobju v 2021-2027 naj bi iz proračuna EU prišlo 500 milijonov evrov na leto.
Poleg tega naj bi bilo Evropski investicijski banki po novem dovoljeno financirati oborožitvene projekte. Pomanjkanje sodelovanja po bruseljskih ocenah stane od 25 do 100 milijard evrov, saj članice ločeno kupujejo in razvijajo sisteme. V Bruslju velja mantra, da EU z več obrambnimi prizadevanji noče biti tekmica Nata in da ne snuje skupne, evropske vojske. Glavni cilj je hitrejše in učinkovitejše odzivanje. Varnostni položaj v sosednjih regijah je čedalje bolj zapleten. Izdatki članic EU za obrambo se gibljejo okoli 200 milijard evrov na leto in vseskozi ostajajo bolj ali manj enaki.
Po bruseljskih izračunih so se v realni vrednosti v desetletju znižali za 12 odstotkov. V drugih delih sveta, denimo v Rusiji ali na Kitajskem, izdatki hitro naraščajo. V okviru Nata že tako okoli 70 odstotkov izdatkov za obrambo plačujejo ZDA. Države so tudi daleč od uresničevanja zaveze o naložbah v obrambo v višini dveh odstotkov BDP. Eden od razlogov je struktura izdatkov, saj izjemoma dosežejo standard, po katerem bi morale vložiti v opremo 20 odstotkov obrambnega proračuna. Glede tega je Slovenija najslabša med članicami Nata.
Dolgoletno pomanjkanje naložb v obrambo v evropskih članicah povzroča še tehnološko zaostajanje. Logika Bruslja je, da močnejša EU na področju obrambe pomeni močnejši Nato. Unija bi sicer rada bila vodilna mehka sila (soft power), a v čedalje bolj težavnem geopolitičnem okolju ne more več pričakovati, kot je opozoril predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, da bodo za njeno varnost večno skrbele ZDA. Izdatke vlad članic EU za raziskave na področju obrambe znižale za tretjino. Zaradi tega je EU še posebno odvisna od ZDA, kar zadeva napredno bojno opremo.
