Tiskane izdaje
Berlin – Nedeljske parlamentarne volitve ne bodo pomembne le za osrednjo evropsko državo, ampak za vso Evropo, saj je z nemškim gospodarstvom povezanih skoraj 5 milijonov delovnih mest. Ob čedalje močnejših nacionalizmih od Velike Britanije do Poljske in Rusije bo izziv tudi vstop Alternative za Nemčijo v bundestag.
»Evropa je pogosto utrudljiva, o tem lahko veliko povem,« je na nedavnem predvolilnem zborovanju dejala kanclerka Angela Merkel. »Toda Evropa je tudi naše zagotovilo miru. Dokler delujemo skupaj in skupaj iščemo rešitve, se ne bomo vojskovali.« Toda tudi v Bitterfeld-Wolfnu v deželi Saška - Anhalt so njene besede prekinjali žvižgi privržencev Alternative za Nemčijo (AfD), ki je z nacionalističnim programom privlačna zlasti na nekdanjem komunističnem vzhodu. Čeprav ta območja ne doživljajo navala beguncev, je AfD mnoge prepričala z odločnim nasprotovanjem poldrugemu milijonu beguncev in migrantov iz večinsko islamskih držav, ki so prišli v Nemčijo po letu 2015.
Drugačen bundestag
Stranka Alice Weidel in Alexandra Gaulanda nasprotuje tudi številnim elementom evropskega združevanja, zlasti skupni evropski valuti. AfD v predvolilnem programu zahteva kar izstop Nemčije iz evra ter ponovno uvedbo nemške marke. Alternative za Nemčijo sicer ne bo v prihodnji nemški vladi, saj sodelovanje z njo zavračajo vse nemške sredinske stranke, a bo bundestag z njo drugačen kot doslej, in to prav v času, ko najpomembnejša evropska zaveznica Francija načrtuje veliko tesnejše združevanje.
Kanclerka je že nakazala soglasje glede skupnega evrskega finančnega ministra in proračuna, a bi bil ta po dosedanjih predstavah konservativno-liberalne Nemčije namenjen predvsem podpori strukturnim reformam v državah članicah, pomoč državam v težavah bi ponujal kvečjemu po zgledu IMF oblikovan evropski monetarni sklad.
Francoski predsednik Emmanuel Macron bi lahko zahteval še veliko več, med drugim »transferno unijo«, ki se je v Berlinu bojijo že zato, ker bodo najverjetneje druge države pričakovale več sredstev od bogate Nemčije, potem ko ta država že jamči za večino evrskega reševanja.
»Ne smemo se ustrašiti velikih ambicij,« je francoski predsednik izjavil v Atenah, prestolnici, ki ji je nemški finančni minister Wolfgang Schäuble svoje čase celo pošiljal pomoč iz evrskega območja. Zdaj, ko Grčija tako kot vse druge evrske države dosega skoraj 2-odstotno gospodarsko rast in znižuje rekordno brezposelnost, bi si v Nemčiji želeli vsaj malo priznanja njihovemu »diktatu« za uvajanje strukturnih reform, a se bodo morali verjetno spoprijeti s še obsežnejšimi zahtevami za prerazporejanje njihovega denarja. Nemška vlada raje poudarja svoj zgled pri razgrajevanju birokracije in krčenju državnega dolga. Ne le da se že štiri leta ne zadolžujejo več, njihov protibirokratski program »eden noter, eden ven« je državi tudi lani prihranil milijone.
Bo lahko prav AfD v bundestagu protiutež »transfernim« težnjam, potem ko so z brexitom izgubili gospodarskemu liberalizmu naklonjenega zaveznika? Veliko bo odvisno od tega, s kom bo krščanska demokratka Angela Merkel lahko sestavila vlado.
Iskanje ravnotežja
Socialdemokrati Martina Schulza in Sigmarja Gabriela so veliko bližje Macronovemu razumevanju evrskega območja in EU kot kanclerkina konservativna unija CDU/CSU, čeprav v SPD zaradi strahu pred jezo sredinske Nemčije, ponosne na svoje gospodarske uspehe po drugi svetovni vojni, tega ne naznanjajo na ves glas. V koaliciji z liberalci bi nemški konservativci »izboljševali« Evropo po svojem okusu. Tudi FDP se zavzema za volitve v evropski parlament preko nacionalnih meja ter skupno zunanjo in obrambno politiko, a se tudi strinja z različnimi hitrostmi združevanja.
Koalicija CDU/CSU z liberalci bi najverjetneje zahtevala sodelovanje Zelenih, ki so pri številnih vprašanjih bližje socialdemokratom, a ima tudi dolgoletna konservativna partnerica FDP svoje predstave o evropski in zunanji politiki. Liberalni prvak Christian Lindner je nazadnje razburil z izjavo o ruski aneksiji Krima, ki naj bi bila »stalni provizorij«. Vodilni politiki FDP so po razburjenju, ki ga je povzročil, hitro zatrdili, da to ni »Putin-Versteherei«, sprejemanje vsakršnih akcij ruskega predsednika, ampak sporočilo o možnosti dialoga brez ustrahovanja sosedov in ozemeljskih pridobitev. »Svobodni demokrati smo brez ali in če za trdno zahodno povezovanje in jasno priznavanje zahodnih vrednot,« je zatrdil liberalni podpredsednik evropskega parlamenta Alexander Graf Lambsdorff.
Resnici na ljubo bo ravnotežje med načeli demokracije in pravne države ter realno politiko iskala vsa povolilna Nemčija, saj med zunanjepolitične izzive ne prištevajo le Rusije Vladimirja Putina, ampak tudi predsednika ZDA Donalda Trumpa z njegovo doktrino »Najprej Amerika«. Da ne bi doma prevladali zagovorniki doktrine »Najprej Nemčija«, bo morda potrebna doktrina »Evropska Nemčija, nemška Evropa«, a ta seveda ne bo odvisna le od Berlina.
Po volitvah v bundestag bodo na vrsti volitve v Avstriji in Italiji, ki sta prav tako zaznamovani z zadnjo migrantsko krizo. Za izvozno usmerjeno nemško gospodarstvo, od katerega je v državah EU odvisnih 4,8 milijona delovnih mest, je politična stabilnost v tujini skoraj enako pomembna kot doma.
