Tiskane izdaje
V Evropi poteka vojna proti beguncem in priseljencem. Upanje na humanističen ali vsaj humanitaren odgovor enega ključnih vprašanj našega časa je izgubljeno, politične elite pa so, osvobojene politične korektnosti, bliže javnemu mnenju kot sploh kdaj po drugi svetovni vojni.
Nemčija, ki je še pred nekaj meseci veljala za begunsko »obljubljeno deželo«, pospešeno zaostruje svojo azilno politiko, pri tem pa begunce in migrante, ki ne izpolnjujejo birokratskih standardov, že vrača v Avstrijo.
Število ljudi, ki jih bo Nemčija začela vračati proti jugu, bo v prihodnjih tednih in predvsem mesecih skokovito naraslo. To je med drugim mogoče slutiti tudi iz počasnosti azilnih postopkov: vloga za azil je bila do zdaj odobrena le enemu izmed petindvajsetih beguncev, ki so letos poleti in jeseni po tako imenovani balkanski poti prispeli v Nemčijo in s katerimi sem ves čas v stiku. Nemška kanclerka Angela Merkel je pričakovala, da bo njeni odprti begunski politiki sledilo še vsaj nekaj članic Evropske unije, a se to ni zgodilo. Še huje: v svojem oportunistično-humanitarnem pristopu do stotisočih ljudi na begu iz najbolj krvavih konfliktov našega časa je čedalje bolj (politično) osamljena tudi v Nemčiji. Zdi se, da Merklova izgublja tudi nadzor nad obveščevalnimi službami in varnostnim aparatom, katerega »nastavitve« so vse prej kot humanitarne, in tudi tu je morda mogoče iskati razloge za novoletne dogodke v nekaterih nemških mestih.
Medtem ko Nemčija – ostale države so to večinoma naredile že prej – vse bolj zapira vrata za begunce, se vse bolj zapira tudi Evropska unija sama. Navznoter in navzven. Rastejo ograje, bodeče žice, zidovi. Madžarski premier Viktor Orbán, ki ga je velik del Evrope še pred nekaj meseci (upravičeno) vlačil po zobeh, je postal tako rekoč avantgardni evropski politik in v Sloveniji tudi priljubljen izvoznik rezalne žice.
Zapiranje: navznoter in navzven
Schengen je preteklost: že za pot v Beljak ali na bližnja koroška smučišča je treba računati, da vas bodo na poti ustavili avstrijski policisti, pregledali vaše dokumente in vas tako pomagali vrniti v obdobje pred vstopom Slovenije v EU. Zelo podobno je na, denimo, avstrijsko-nemški in dansko-švedski meji. V prihodnjih mesecih bo svobodno potovanje znotraj Evropske unije, kjer se pospešeno krepijo skrajnodesničarske in celo neonacistične politične stranke, katerih diskurz je vse manj oddaljen od »vladajoče manjšine«, skoraj gotovo (p)ostalo le še lep spomin. Kakršnega koli humanizma osvobojeni evropski birokrati vse več govorijo o branjenju »zunanjih meja Evropske unije«, ki bodo zelo kmalu postale nove nevralgične točke. In to ne le begunskih poti. Ne pozabimo: ena izmed zunanjih meja EU je meja med Hrvaško in Srbijo.
Letošnja pomlad bo prelomna: medtem ko bodo nazaj proti jugu – proti Balkanu – primorani potovati (deset)tisoči že drugič poraženih ljudi, bo potovanje proti severu skoraj onemogočeno. Begunci in migranti bodo ujeti v ksenofobnem času in prostoru. Brez možnosti odrešitve. Zanje se bodo razmere poslabšale tudi v Turčiji, ki nerodno hodi po robu velikega (ne le) državljanskega konflikta. Turčiji, kateri je EU v veliki kravji kupčiji »prodala« svojo odgovornost za begunce, in Turčiji, ki je sirske begunce, namesto da bi poskrbela zanje, začela vračati v njihovo opustošeno domovino.
Zaostritev
Trpljenje beguncev se stopnjuje, a evropska empatija preprosto ne obstaja. Francoske oblasti napovedujejo rušenje »džungle«, velikega begunsko-migrantskega taborišča v Calaisu, kar bo bedo tisočih ljudi dokončno napravilo nevzdržno. Švica in Danska od beguncev in migrantov ob prihodu v državo, v praksi, ki spominja na neke druge čase, pobirata denar. Tako rekoč celotna Vzhodna Evropa do beguncev izkazuje kolektivno sovraštvo, Bruselj pa pri tem nima več pravice niti do mnenja.
Slovenski zaostanek za ksenofobnim evropskim vzhodom se v diktaturi malih nacionalizmov in pomanjkanja kakršne koli vizije hitro zmanjšuje. Tokrat smo »v trendu«. Nič več, nič manj.
Ta trend je nepovraten.
