Evropska »rešitev«: zapori, deportacije, nasilje

Skoraj leto in pol po zaprtju balkanske begunske poti je več deset tisoč ljudi še vedno ujetih v bolečem medprostoru v Grčiji.

ned, 23.07.2017, 20:00

Kos – Potem ko so grške oblasti po nalogu Evropske unije z otokov in celine pregnale večino nevladnih humanitarnih organizacij, bodo 1. avgusta skrb za begunce in migrante, ki se nahajajo v tako imenovanih vročih točkah (hot spots), pravzaprav v zaporih, prevzele grške vladne institucije.

Za begunce in migrante, ki so že dolge mesece ujeti v Grčiji, je to katastrofalna novinca. Grške oblasti niso ne kadrovsko, ne finančno, ne logistično sposobne skrbeti za malo več kot 50.000 ljudi na begu, med katerimi jih je večina takšnih, ki so po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega begunskega dogovora lani spomladi ostali ujeti v obubožani južnoevropski državi, med ciljno srednjo in severno Evropo ter iz dneva v dan manj stabilno Turčijo.

Na otokih je v »namestitvenih centrih« zaprtih več kot 10.000 ljudi, večina že več kot šest mesecev. Na celini še dodatnih 2200. Za državo je to postal posel (denar, ki ga je Bruselj do zdaj namenjal nevladnim organizacijam, bo šel zdaj neposredno v Atene), za družbo tema preloma, za politiko polje ideološkega boja, za žrtve vojn in (proti)begunske ter (proti)migrantske evropske in iz dneva v dan tudi grške politike pa tako rekoč vrnitev na bojišča.

Odstranitev humanitarcev

Potem ko so bile nevladne humanitarne organizacije konec maja primorane zapustiti grške otoke in celino, so se že tako slabe bivanjske in zdravstvene razmere za množico ljudi, ki ne morejo ne naprej proti »obljubljenim deželam« ne domov v Sirijo, Afganistan ali Irak, še dodatno poslabšale. V nemški organizaciji Pro Asyl, ki najintenzivneje spremlja tragedijo beguncev in migrantov, pravijo, da sta bila medicinska in socialna oskrba ljudi »minimilizirani«, pokrite niso niti najbolj osnovne potrebe za preživetje. Marsikje ima več sto beguncev in migrantov na voljo le enega, že tako preobremenjenega zdravnika. Psihološke pomoči, ki je v času, ko ljudje izgubljajo še zadnje ostanke upanja in se – tudi zaradi grožnje vrnitve v Turčijo – povečuje število samomorov, tako rekoč ni.

Ob tem se je po (prisilnem) odhodu nevladnih organizacij povsem porušil sistem preverjanja ranljivosti in ogroženosti posameznih beguncev in migrantov – to velja tako za mladostnike, ki potujejo sami, kot za nosečnice, bolne, globoko travmatizirane in tiste, ki so starejši od petinšestdeset let. Minulo sredo je organizacija Human Rights Watch objavila poročilo o hudem poslabšanju duševnega zdravja pri beguncih in migrantih, ki so ujeti na grških otokih. Hude psihične težave, ki so povezane z dolgotrajno negotovostjo, se hitro stopnjujejo. Ljudje, ki jih ob vseh mogočih vojnih travmah mučita tudi tesnoba in depresija, se po podatkih HRW vse pogosteje zatekajo k samopoškodovanju in, kot omenjeno, samomorom. Po mnenju HRW se utegnejo zaradi umika nevladnih organizacij razmere še poslabšati.

Pekel na otokih

V »namestitvenih centrih« na egejskih otokih – predvsem to velja za Morio na Lezbosu, kjer je zaprtih več kot 2000 ljudi, in VIAL na Hisou, kjer se nahaja okoli 800 beguncev – vladajo peklenske razmere. Naši sogovorniki drug za drugim govorijo o lakoti, boleznih, naraščajočih napetostih, policijskem nasilju, medetničnih obračunavanjih in čedalje močnejši vlogi različnih tihotapskih družb, ki z brutalno silo pometajo z dnom (begunske) prehranjevalne verige in ljudi, za golo preživetje, silijo v prostitucijo (tudi otroško) in prodajo organov.

V zloglasnem »namestitvenem centru« Moria na Lezbosu, kamor je letos s turških obal prispelo malo manj kot tisoč novih beguncev in migrantov, so razmere že dolgo nevzdržne. Po odhodu humanitarnih delavcev za več kot dva tisoč ljudi skrbi le lokalni vojaški zdravnik, pa še ta le na klic. Resno bolni ljudje na obisk zdravnika čakajo tudi po mesec dni. Zelo podobno je na Hiosu, Lerosu in Samosu. »Otok je brez dvoma v kritičnem stanju. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bo vodenje centrov prevzela vlada,« je s Hiosa zaskrbljeno sporočila Arianne Migne, ki vodi projekte Norveškega begunskega sveta (Norwegian Refugee Council) na Hiosu.


V zloglasnem namestitvenem centru Moria na Lezbosu že dolgo vladajo nevzdržne razmere. Foto: Reuters

Oblasti so močno omejile tudi dostop novinarjem in raziskovalcem organizacij, ki spremljajo kratenje človekovih pravic – vse skupaj pod vlado levičarske Sirize, ki je dolga leta zagovarjala humano in odprto begunsko in migrantsko politiko, zaradi političnega oportunizma in pritiskov Bruslja postaja podobno netransparetno in nasilno kot v času vladavine ksenofobne in rasistične Nove demokracije. Na Lezbosu so minuli teden potekali protesti beguncev in migrantov, za katere preprosto ni izhoda. Nekateri so se odločili za gladovno stavko. Še zdaleč ne prvič. A njihov položaj se le še poslabšuje.

Sočasno se skladno z evropsko-turškim begunskim dogovorom, s katerim je Bruselj Ankari na velikem bazarju človeške tragedije za (še ne izplačanih) šest milijard evrov prodal usodo sto tisočih beguncev, po Grčiji odpirajo tako imenovani predizročitveni centri, kamor oblasti nameščajo begunce in migrante, katerih prošnje za azil niso bile uslišane in jih čaka – seveda proti njihovi volji – vrnitev v Turčijo.

Brez transparentnosti

Prvi takšen center so 30. marca, skoraj točno leto dni po zaprtju balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega begunskega dogovora, odprli na Kosu. Predizročitveni center se nahaja ob prenapolnjenem namestitvenem centru (810 ljudi), v njem pa zdaj biva 55 ljudi, ki so popolnoma odrezani od sveta. Že v prihodnjih dneh se jim bo pridružilo 155 sotrpinov. Kljub še vedno izjemno počasnim azilnim postopkom se število ljudi, katerih prošnje so zavrnjene (tudi večkrat), povečuje – zapori na otokih, stran od oči javnosti, bodo v prihodnje namenjeni prav njim.

Grške solidarnostne skupine poročajo, da se – kot v letih od 2010 do 2014 – hitro povečuje število aretacij in policijskih racij: to je del evropske »rešitve begunskega vprašanja«. Seveda skupaj z bližajočo se prepovedjo delovanja nevladnih reševalnih ekip v Sredozemlju, ki so zadnja leta opravljala ključno nalogo držav in Unije – reševala so življenja. Kljub temu je v prvi polovici letošnjega leta na poti proti Evropi utonilo več kot 2200 ljudi. Lani več kot 5000.

Boleče ironično je, da je Evropska unija, ki se panično brani skrbi za begunce in migrante, za gradnjo represivne infrastrukture in upravljanje »begunske krize« v Grčiji od leta 2015 do danes zapravila okoli 750 milijonov evrov (vir: Refugees Deeply), kar je glede na število prebivalcev Grčije »najbolj drag humanitaren odziv v zgodovini«. Ko bi odziv le bil humanitaren …

Prijavi sovražni govor